torek, 24. december 2013

sreda, 18. december 2013

Here`s to now

brišem prah / berem / razmišljam...o vsem kar mi je zadnje čase šlo po glavi, pa zaradi pomanjkanja časa ni uspelo na svetlobo

Sigurno nekaj, kar se mi je usedlo v glavo in srce je bilo, ko me je nekaj nedelj nazaj zvečer nepričakovano na kavč prikoval 180◦ South.
Z objetimi koleni in odprtimi usti.
Pa ne toliko iz  razlogov ohranjanja narave, Patagonije,  tega in onega...ampak muzke in dejstva, da je spet nekaj prebudil v meni...
wanderlust
Tisto, kar me je v srednji in faksu gnalo brati vse žive potopise o hribolazcih in morskih popotnikih...ker ni bilo financ...pa tud jajc ne, da bi šla. 
Spokaš kufre in greš.  Počet nekaj v kar te žene srce.
Lepo napisat, a moraš za to tud met pogoje. Recimo "čez mojo lastno posteljo ga ni"  in "moja prihodnost" ti sigurno ne smeta bit moto.  
Ampak to, da veš vsaj kje boš spal danes zvečer, da maš nekaj za jest in vse kar te dejansko zanima je to, da si srečen...zdaj...ta trenutek. Za vse ostalo...go with the flow.  Kot je napisal Jani Klemenčič v članku v zadnjem Poletu:
Najprej moraš imeti sanje, 
in ko prepustiš, da gredo svojo pot,
se uresničijo!

Da je naša težava seveda v tem, da lahko tega wunderlust, delaj kar ti srce poželi otroka v sebi, malo...ampak res samo malo....prebudimo samo na dopustu. Pa še to  nam staršem ne uspeva tako zelo. Se jaz še zmeraj prepričujem...moj čas bo že/še prišel.
Sej ne, da mi zdej kaj fali...kakšen trenutek brezskrbnosti bi mi pa prav prišel.



cause we all say goodbye to ourselves
we all wave goodbye









četrtek, 21. november 2013

Pride dan...



Vem, vem…ni lepo…ni prav…se ne spodobi…ampak…nč ampak.

Danes me ima že od zgodnjega jutra. Da bi se ulegla na plažo tam nekje v Portorožu al  Piranu. 
In opravljala…vse po vrsti.
Od  A do Ž.
O vsem kar je možno...kaj govorijo, kako govorijo, o ženah, možeh, kako so oblečeni, kaj misljo…vse!  Ampak tako…bitchy opravljanje, z vsemi možnimi »lepimi besedami«, s katerimi lahko opišeš človeka od zunaj in znotraj. 
Aj jebiga…pač nisem. 
Sem preživela dan, z notranjim  izgorevanjem neizrečenih besed, čudnih pogledov, povešenih ustnic in upanja, da mi kdo da adrenalin shot ki me zbudi iz te novembrske sivine, ki je očitno zajela tudi mene.

In vedno znova in znova se sprašujem ali se ljudje spremenijo, ali pa jih zgolj ne poznam dovolj dobro?
mečem misli 
ne ustavljam
sebi dajem vse
grizem trgam se usajam...

nedelja, 10. november 2013

Pet minut za kulturo

Zadnje časa se veliko kuturno/glasbeno udejstvijem...
ne vem včasih sem imela pitsod tisuča izgovorov zakaj ne. Majhni otroci, ne da se mi, eh pa to ni čist ravno zame pa ne vem kaj še vse. V stilu:
If you really want to do something, you’ll find a way. If you don’t, you’ll find an excuse.


Ne vem kaj me je trešlo da sem se premaknila. Danes recimo,  smo šle babe na Perpetum Jazzile. Itak da so bli full dobri...itak da sem skoz poplesavala in pela na stolu. So mi dal full energije.


Edino, kar bi spremenila je blo ozvočenje in nujno publiko. Pa ne seveda tistih 4 ki so sedele okrog mene. Ampak folk je res brez kakršnega koli občutka za to kako se obnaša na koncertih, da o tem da ne znajo cenit izvajalcev sploh ne bom.
Danes recimo bi se moral po moje koncert začeti takole: Gospod Peder Kar (ne vem kako se piše in ne da se mi poguglat)...alias Inspirational leader PJ bi moral rečt:
Dvignite roke tisti ki ste bili pobudniki tega da greste na ta koncert. Roke gor še tisti ki zraven poplesavate po stolu pojete in ploskate. 
Evo vsi z dvignjenimi rokami v prve vrste parterja.
 Naslednje; vsi k ste prišli zato ker vas je v to prepričala žena/punca/prijateljica/mama...pejte domov. Slečte svojo karirasto flanelasto srajco, dejte si CD v radio, spečte si kokice  in puste nas tukaj da uživamo.

Eko, tko bi v Sožcah ostali samo tisti ki cenimo muzko in dobre izvajalce.
V resnici pa recimo:
Gospod za mano...o ta je bil pa terna.  Mobitel si je pustil na glasno in ker je bil (očitno) naglušen seveda zeeeloo naglas. Zvonilo mi je ene trikrat med koncertom. Enkrat je celo dvignil. Joj veš sem tukaj na koncertu od Perpetum mobile...al ne čaki kako že... Jazzile...In se še minuto pogovarjal.  Ni manjkalo veliko da bi se stegnla nazaj, mu vzela telefon in prtisnila na off. Seriouslly!
Gospodična dve vrsti pod mano je med koncertom igrala igrce na telefonu. Bila je videna tudi gospa, ki si je med koncertom zatiskala ušesa. 

Sicer pa je kultura v naši familiji zadnje čase full in.  Ta velika nastopa,  mala je v trenutku inspiracije na steno narisalo veliiko sonce.
 
Za tega sem komi čakala da začnejo prodajat karte....ki že pridno čakajo v predalu da bo marec. Pa še mam v mislih kej k pride prej.
 





četrtek, 24. oktober 2013

You`ve got fire and its burning in the rain


Orosilo se mi je oko.
Malo je manjkalo in bi mi po licih stekla ena krokodilja sreče.

Velika frčafela je bila veter.


 

And you don't look back, not for anything.
'Cause love someone, love them all the same.

sreda, 23. oktober 2013

Avtomati in podobne zveri


V nogavicah hodiš po stanovanju in kar naenkrat stopiš v lužo in veš da streha ne pušča.
Te že 4 km nekam...parkiraš...tečeš po stopnicah v stanovanje direktno k cesarju tam pa vse predpripravljeno za 4 letnico...grrr.
Se v sredo zbudiš globoko v sebi prepričan da je četrtek.

V zmedi neusklajenih  notranjih lun s tistimi vesoljskimi stojiš na Pediatrični pred avtomati. Vržeš denar za kavo v en avtomat, vzameš drobiž ki ti ga je vrnil, pritiskaš na gumb za - sladkor in  vtipkaš kodo . In čakaš...in čakaš...in čakaš. Potem še enkrat pritisneš kodo.  Pa spet čakaš.
Na...potem se vklopita tisti dve možganski celici, ki sta bili v tistem času budni. In poslušaš njun pogovor:
Celica 1: Lej jo no, dnar daje v levi avtomat...k je bajdvej avtomat za hrano...kavo čaka pa na desnem avtomatu. 
Celica 2: A lej jo,  zdej je kodo vtipkala še v desni avtomat...sej bo, sej bo.
Celica 1:  lej jo še kr čaka...
Na potem te vse to prebudi... in ugotovim:
Da sem dnar dala v levi  avtomat, ki je bil za hrano. Najprej vtipkala kodo v desni avtomat (za tople napitke) in čakala. Ugotovila da ni prišlo nič, vtipkala kodo še v levi avtomat in spet čakala. Potem vse to nekako skapirala in odprla režo v levem avtomatu kjer me je čakal čokoladni Corny.
In bla vesela da mi je ostalo 30 centov za kavo v desnem avtomatu.

Nepričakovano... cel zajtrk :)

People like us—we don’t
Need that much, just some-
One that starts,
Starts the spark in our bonfire hearts 






nedelja, 20. oktober 2013

četrtek, 17. oktober 2013

sraka translate

Se vam najbrž ne bo zdelo smešno...no nam se je...zelo!

Tečaj ruskega jezika, drugi razred. Učiteljica: No kako se izreče ta beseda (pokaže na na tablo zapisano):

СНЕГ

5/7  nas odgovori: Cher  


Od silnega smejanja sem se komaj umirila. Drugo leto že gulim to rusko azbuko, no cirilico. Bi človek rekel, da bi mi branje moralo iti malo bolje.  Cccc...ne.
 V resnici je to sneg.

 

  

 
 And I can't change
Even if I tried
Even if I wanted to...
My love, my love, my love


ponedeljek, 14. oktober 2013

(relation) Ships

Že nekaj časa razmišljam o odnos. Pa ne  o moški ženska.
 Vsak v vsakem prijateljstvu ( bolj ali manj globokem sej ni važno, pa tud to se s časom spreminja) oz namenskem srečanju nekaj pričakuje. Pa ne mislim v  materialno - finančnem smislu...čeprav jaz  z nekaterimi včasih izmenjam več solate kot besed...pač tako nanese :)  Ampak v občutjih.
Sej ko se z nekom zmeniš ne razmišljaš: "What`s in it for me"  pa vendar se zmeniš zato, ker si s to osebo rad, se  maš fajn, se smeješ tako da te trebuh boli, se iskreno pogovoriš o stvareh, bolj ali manj glasno izmenjaš mnenja...
In dejansko...če pogledamo je notri nekaj zate....dober občutek, ki ti ostane.

Tako sem že nekajkrat probala obudit odnose z dvema ki smo skupaj krave pasle.  Je minilo toliko časa, da so krave že zdavnaj  narejene v klobase in zrezke, še kosti in kožo so porabil za žele bombone in še te vse pojedli. Tud to je šlo že "down the drain", pa še ene dvakrat zaokrožlo po prehranjevalni verigi.

Pa ne gre...k tista pokvarjena kosilnica, ki ne užge in ne užge. 

Uglavnem ni več tiste skupne točke.   In ko sem spet nedavno probala, res sem šla s pozitivo.
Ko pa sem po 1,5h,  eni  sangriji (ki je vsebovala vino, ki naj bi razvezalo jezik), pogovoru o burji na Krčkem mostu,  doživela 2 minuti tišine in gledanja  najprej ena v  drugo in potem druge v lokalu...sem ugotovila da: Ne tukaj ni nič zame.  Domov prišla še bolj zmatrana kot odšla.

Ljudje smo v svojem bistvu egoistična bitja. Boste rekli ne pa ne; kaj pa Mati Tereza (vzemimo recimo ta primer). Ona je pomagala drugim, vse kar je imela je dala....e dragi moji Mati Tereza je s tem ko je dajala sebe in pomagala samo božala svoj ego!




So wake me up when it's all over
When I'm wiser and I'm older
All this time I was finding myself
And I didn't know I was lost



torek, 8. oktober 2013

Slalom


Ne, nisem se izgubila med namakanjem nog v Ligursko morje. 
Ne, nisem se  vrgla v intenzivno  branje knjig.
Ne, nisem v intenzivnih pripravah na maraton...ampak zgolj  na dvakrattedenski fizkulturi...čeprav sem res že tako zmešana (v plus seveda),  da sem šla enkrat celo pred 7 zjutraj.
Ne,  nisem izgubila želje po pisanju, samo nekako se še zmeraj navajam na nove smučke.


Slalomiram med vsemi zgoraj naštetimi vratci...pa še  na pol proge nisem





And it's obvious my angry adolescent days are done
And I'm happy and I'm settled in the person I've become
But that doesn't mean I'm settled up and sitting out the game
Time may change a lot but some things may stay the same
 
And I won't sit down
And I won't shut up
And most of all I will not grow up



ponedeljek, 16. september 2013

Happy heart




...patients with higher levels of positive affect,
 which reflects a pleasurable response to the environment and typically includes feelings of happiness, joy, excitement, 
 contentment and enthusiasm,  
had a 
 42% lower risk  
of all-cause mortality...

sreda, 11. september 2013

No one else in sight


V mladosti sem do 24 leta delila sobo s sestro.  Mi študentje iz Ljubljane smo seveda  prikrajšani za pomembno življensko izkušnjo ki jo imajo, recimo tisti s Prekmurja. Stran od familije...al u študentu, al  v najemniškem stanovanju...sam! No al pa z cimro/cimrami.
Takoj ko sva imela oba službo sva začela živet skupaj...kar je blo takrat fenomenalno (še zmeraj je, da ne bo pomote:) ), kar pa vseeno ne izbriše dejstva da nikoli nisem živela sama.
Pa tud takrat nisem hotela bit sama!  Če se je že kaj takega zgodilo je vedno kakšna prjatlca prišla, al pa sem šla jaz kam na kavo itd.

Ker je življenje tako narejeno, da moraš imeti vsega po malem, meni očitno kronično primanjkuje tega.
Da sem sama.
Doma.

Pa mi je ena enkrat rekla: pa pejt u toplice, al pa kakšen welness bogsigavedi kam...tko sama zase!
 Pa kaj ti je!
 Da bom jaz prostovoljno sama v nekem hotelu, kjer je moje življenje zoožano na sobo s premajhnim TV, balkonom velikosti našega sekreta, pa mogoče  parkom z dvema klopcama!
 Skegla se mi ! Ne!

Hočem bit sama doma!
 Tko... nekih 24h bi blo čist dovolj za prvo silo.
Doma pomeni naša kuhinja,  naš kauč, naš računalnik, naša...moja nepospravljena posoda če se mi tako zazdi!

Al zna bit da to sploh nima veze s tem kako je bilo YY let nazaj, ampak je to samo ena normalna želja vsake  mame, ki ne pelje svojih otrok v petek babici in jih pride v nedeljo iskat?


Well there's nothing to lose
And there's nothing to prove
And I'm dancing with myself


nedelja, 1. september 2013

Obvezna oprema

 Nahrbtnik pripravljen, copati notri, trije učbeniki in še nekaj "malenkosti".

Jutri peljemo našo prvošolko na torto...najprej seveda v šolo:)


sreda, 28. avgust 2013

chchch...changes

Ni blo namenoma, ugotovljeno povsem naključno...pravzaprav pa glede na dogajanja čisto logično.
Takoj po dopustu sem oblekla hlače ki so ostale doma. In glejgazlomka, prestavit sem mogla pas. Pa nekaj blaga zadaj je bilo...preveč.
Glede na kronično pomanjkanje časa med dopustu, 40 stopinjam, konstantno letanje sem in tja...
Ja...naš dopust ni ravno piknik, pa vendar nam je čist fajn
Hacienda kjer ga preživljamo stoji na hribčku, do morja 3 km klanec...18% (no to je max).  Ni za peš.
Tako vsak dan poteka približno tako: deca vstanejo, z njimi mati in fotr. Zajtrk (včasih sem jaz nanj pozabila), risanke...ker velika ne prenese ene izmed risank, mala pa jo naravnost obožujr...gremo z njo na sprehod. Mati (to bi bila jaz)  pripravi za na plažo (hrana, pijača), včasih še v tem hektičnem jutru "tko na hitrčko" skuham  zelenjavno juho al pa puding. Vse v avto, se peljemo dol, vse na plažo.  Mine cca 3h - od tega sem ene 2h v vodi  s taveliko....kar pomeni držat jo ali za roke v vodi kjer gospodična stoji, ali vseh 25 kg držati pod pazduho v globji vodi...in ona brca ko... - vse nazaj v avto, gor, brisače sušit, pogret juho, deca jest, mala spat, mati kuhati kosilo.  Ali fotr zakurit žar, mati narezati solato...ali pa zabavati 10 in 13 let stare  nečake...
Glej ga zlomka, čez 3h ponovi vajo, vse v avto, dol, vse ven...ko se naveličamo, vse nazaj notr, gor, večerja.
Ko delaš to nevemkateri dan...AAAA!
  Si vesel da nekje vmes začne pihat burja, se shladi za 8 stopinj, začne deževati in ...ni treba na plažo!

Luknja na pasu (čeprav sem zanjo moji živi tehtnici mogla povedat,  čeprav sem si mislila da naj kar sam opazi, pa se nisem mogla zadržat) mi je dala samozavesti in sem se prijavila na neko telovadbo...že prejšnji teden.  Čist impulzivno, tko za probat ,sploh nisem vedla v kaj se spuščam.
 In, ti so pa res gajstni...najprej mi dan prej na mejl pošljejo opomnik....28.8. imate ob 16.30 rezervirano blablabla...danes so mi poslali SMS opomnik in še potrdit sem mogla prihod...nekako mi po tem, ko so se tko trudil da bi prišla mi srce ni dalo da bi odpovedala.
Na, danes sem šla...tudi to ni bil ravno piknik...a sem preživela in trenutno sem prijetno zmatrana.  Bomo vidli kaj bo jutri.
Sem se prijavila še za naprej. Sej ne da bi zdej v sebi nosila/začutila neko  potrebo po skakanju skupaj še z 5 gospodičnami...po pravici bi rajš na kauču jedla štrudl.
Ampak če mam glih zagon in sem se tokrat odločila, da se ne bom vsedla v kot in čakala da mine, ali kot je napisala sošolka na fb:

Maturity comes when you stop making excuses and start making changes.


 

nedelja, 18. avgust 2013

The truth



Vsi dopustoljubci in prisežniki tega da doma že vse poznamo...


...meni je še zmeraj najljubši dan dopusta tisti, ko sem že doma. Ko je vse že ven iz potovalk, v kopalnici se vrti že približno četrti stroj tisti dan...
Saj sem  prejšnji večer s sebe  sprala še zadnje molekule soli, ulegla v sveže preoblečeno posteljo, se stisnila k mojmu... in  se  zjutraj  zbudila spočita kot še nikoli.