sreda, 18. december 2013

Here`s to now

brišem prah / berem / razmišljam...o vsem kar mi je zadnje čase šlo po glavi, pa zaradi pomanjkanja časa ni uspelo na svetlobo

Sigurno nekaj, kar se mi je usedlo v glavo in srce je bilo, ko me je nekaj nedelj nazaj zvečer nepričakovano na kavč prikoval 180◦ South.
Z objetimi koleni in odprtimi usti.
Pa ne toliko iz  razlogov ohranjanja narave, Patagonije,  tega in onega...ampak muzke in dejstva, da je spet nekaj prebudil v meni...
wanderlust
Tisto, kar me je v srednji in faksu gnalo brati vse žive potopise o hribolazcih in morskih popotnikih...ker ni bilo financ...pa tud jajc ne, da bi šla. 
Spokaš kufre in greš.  Počet nekaj v kar te žene srce.
Lepo napisat, a moraš za to tud met pogoje. Recimo "čez mojo lastno posteljo ga ni"  in "moja prihodnost" ti sigurno ne smeta bit moto.  
Ampak to, da veš vsaj kje boš spal danes zvečer, da maš nekaj za jest in vse kar te dejansko zanima je to, da si srečen...zdaj...ta trenutek. Za vse ostalo...go with the flow.  Kot je napisal Jani Klemenčič v članku v zadnjem Poletu:
Najprej moraš imeti sanje, 
in ko prepustiš, da gredo svojo pot,
se uresničijo!

Da je naša težava seveda v tem, da lahko tega wunderlust, delaj kar ti srce poželi otroka v sebi, malo...ampak res samo malo....prebudimo samo na dopustu. Pa še to  nam staršem ne uspeva tako zelo. Se jaz še zmeraj prepričujem...moj čas bo že/še prišel.
Sej ne, da mi zdej kaj fali...kakšen trenutek brezskrbnosti bi mi pa prav prišel.



cause we all say goodbye to ourselves
we all wave goodbye









Ni komentarjev:

Objavite komentar