sreda, 26. september 2012

Nasmej se, svet je lep

Včasih mi rata, da ujamem val.

Ko je noč edino kar mi preostane in je čisto moja, moja.  Tišina, spokojnost, čas ki ga ukradem. In berem...brez da bi pogledala na uro do 2.40....pa bi še samo me je tako zeblo da sem se mogla it gret. In drugi dan ob 6.00 polna energije vstanem.

Ko me ob nočnem prihodu v spalnico vpraša:
Kaj pa ti?
Nič, na stranišče sem šla.  (Ker to da sem brala do 2.40  bi blo malo preveč)

Ko se mi zdi da je to v pozitivnem res neverjetno, da lahko ob 20.20 sedem na kolo, se odpeljem na drugi konec Ljubljane, tam uživam ob Baileyu in pogovoru... in dobesedno kruzam lagano sportski nazaj.
In si mislim...matr mi je lepo!

Sosed dobr si tole spesnu, soseda dobr si to zapela!

Življenje hitr mine
In vse kar ti ostane
Je občutek, ki ne izgine
...



nedelja, 23. september 2012

torek, 18. september 2012

I confess



Dejstvo, da imam ta trenutek na sebi nogavice, datum na koledarju, šklepetanje listja pod nogami in še kaj, kažejo na to, da se poletje dejansko bliža h koncu.

Evo. Naredim črto pod poletje.

Prebrala to in še kaj:

Rachel Gibson: Kar ljubiš to poljubiš 
Miha Mazzini: Če ti kaj ni prav, se pa izseli
Suzan Elizabeth Philips: Trmoglavka
Arto Paasilinna: Dedu za Petami
Lisa Jewell: The truth about  Melody Brown
Susane Elizabeth Philips: Heaven Texas
Sophie Kinsella: Mi daš svojo številko
Arto Paasilina: Skupinski samomor
Kathryn Stockett: Služkinje
Sophie Kinsella: Twenties girl
















I do not care what you think.
 I confess.
 I am a chicklit fan. 

nedelja, 16. september 2012

And? Nothing.



Je že tko močna, da jo občasno sploh ne morem izklopiti, lahko samo potlačim.
Želja ki v meni vzhaja že ...računam...dve leti.  Ko pa zadnje časa vse bolj brskam po svoji glavi...jo vse večkrat najdem. In tlačim...pa spet najdem...pa tlačim...pa...

Vsakič se bolj in bolj spogledujeva. Jaz in podoba kako bi to bilo. 
 Trenutni jaz in moj prihodnji jaz. Trenutni nezadovoljni, rahlo depresivni , brez fokusa  jaz, jaz ki vidi da sem resnično dobra v eni sami stvari ...z jazom, ki bi rad v to našo prihodnost dal več energije.
Ko po dveh dnevih nekega eye openinga ugotoviš, da je tvoj življenski fokus čisto drugje.  In da sem zato v stalnem konfluktu sama s seboj. Nedavna « ko se ti vse kocke poklopjo« ugotovitev,  da rabim ali nekaj iz pritličja (antidepresiv) ali  radical change of life(style).

Se počutim tako kot takrat, ko sem bila noseča. In sem komaj čakala, da bom rodila in sem že takrat čutila kako bo...ko bom prijela tisto malo štruco,  kako se  bova  njo veselila, kako se bomo skupaj sprehajali itd. Tako zdaj čutim kako bi bilo...če bo sploh kdaj.  

 Res...evo zaprem oči in čutim... the peace in me.   

 Ko bi zjutraj vstala, peljala otroke v vrtec, pa na delovno terapijo...pa kamorkoli jih moram že vozit... počasi se bo začelo še plavanje, pa vsi zdravniki.  In potem domov v miru kaj narest, malo podumat sama s sabo.  Pa še kaj, pa še kaj...
Pa to ne za skoz ...samo toliko, da jaz spet postavim svoj vlak na prave tirnice.




Jebeš  krizo, življenje je  samo eno!

nedelja, 9. september 2012

La dolce vita



je lep sobotni dan, kjer je sladoled cenejši kot v Ljubljani...






 ... dobra družba in Aperol  za 2€ ob 12h na tržnici...







 ... 2 uri sedenja v senčki ob kavici, ko ti zraven igrajo Volare...


... pred  turisti skriti prijetni kotički...

...večna vprašanja...

  ...in najbolj kulske hišne številke.



ponedeljek, 3. september 2012

Z nogo v paradajz

Ko sem maja spodnjemu sosedu altruistično posodila svoj del vrta, si nisem nadejala nobenih sadežev.
 A glej ga zlomka...sosed -podnajemnik- se pred dnevi nepričakovano izseli in mi (za)pusti:

 

Sosed hvala!