četrtek, 18. december 2014

Urivanje na začetek vrste

 Včasih sem res,  prav tko res v dno moje zmedene duše sovražila ta dan!
Starejša kot postajam, bolj ga cenim.
Pa ne vem al je to iz naslova upoštevanja te znanstveno dokazane teze "People who have more birthdays live longer." .
Al iz naslova, da sem spet malo zadnja v vrsti in mi kakršnakoli pozornost namenjena samo meni izgleda da neizmerno paše.
Al iz naslova, da sem se mam dosti bolj rada kot včasih in tistim ki jih maš rad privoščiš vse  dobro in z njimi rad preživiš nekaj časa.
Al pa tudi to, da cenim to življenje in se tako zavedam tega groznega  "sad te ima, sad te nema"  in da poti nazaj ni...bemtiš sem malo zavila že v filozofiiranje.

Tako je včeraj zjutraj v naše stanovanje vstopila čistilka, ki je vse pomila, vse zlikala, vse počistila, vzela denar s poličke in popoldan odšla.
Medtem sem se jaz odpeljala k staršem, kjer so mi mati skuhali moje najlubše kosilo, pihali mehurčke v trebušček mojega stalnega spremljevalca in kamor so po malem kapljali nekateri drugi člani družine. Šla po princeski v vrtce, šole... in zvečer,  ko je padel že globok mrak  in so mala deca že počasi zapirala svoje veke, sama zapustila stanovanje in se usedla v avto...nenamerno tudi brez telefona.

Pot seveda prekratka! Včeraj bi se peljala do Maribora in nazaj v enem kosu...resno me je prešinila ideja  o enem krogu po obvoznici in zdajle se res ne spomnim razloga zakaj tega v resnici nisem storila.
Ne vem kaj, a vendar mora biti nekaj-da je muzka tako naglas, da ti zraven malček poskakujejo tudi notranji organi  zdravilo. Al je to tisto valovanje zvoka kitare, glasu, ki pride  iz zvočnikov, al  besedilo ki name vpliva naravnost katarzično, ali pa samo neizmerno dretje ki ga zraven izvajam.

In tko sem dobila točno tisto kar sem mi je najbolj pasalo. Nekoga da je namesto mene pospravil, nekoga da je namesto mene skuhal in nekaj časa zase.




Oh, my life is changing everyday
In every possible way



ponedeljek, 1. december 2014

Dear Santa

Sem prepričana da se je sivobradec digitaliziral...in da ne bo pomote mu sporočam:

  • http://www.ilovesciencestore.com/silver-star-campo-del-cielo-meteorite-pendant.html  -  bolj kulsko od kulskega  #starstruck  #iii  #jumpinglikealittlegirl
  •  *RingKnotsSilver925* od Fuchsia & Celeste
  •  http://www.vila-darila.si/izdelek/vratni-termoforcek-sal-viola-turkizen-zelen-crn
  • Pa copate in rokavice z ovčko
PS: sem bila letos res pridna..res




petek, 17. oktober 2014

Huda borba



Razum:Pa  sej sploh ni težko!?  Vodo daš v grelnik, vklopiš pustiš da zavre. Naliješ 120 v flašo, mal počakaš daš 4 merce in mešaš. Lej sej piše na  gor! Pa tapata ti je rekla da to nared
Emocije:Pa ne pa jaz moram dojit, pa če je blo za unidve dovolj bo tud za tega.
Razum: pa če se dere, je nesrečen pa še redit bi se mogu mal bolj...če vidiš da ni dovolj!
Emocije: ja pa bom jedla polento, kupila Uni, dojila na dve uri, več počivala...
Razum: a dej ne se farbat!  Pol od tega itak že delaš! Vse to ti bo prneslo 10 ml več kar je nesignifikantno! Pa še sekiraš se zraven kar pomeni manj mleka...veš da si v začaranem krogu k ne pelje nikampr
Emocije: ja ampak...ne smem obupat, pa protitelesa pa to...
Razum:  Ma dej že dva mesca se matraš. Nč ampak! Sej lohk enkrat po flaši naslednjič dojiš...
Emocije: /tišina in ena krokodilja po levem licu/
Razum: Boš vidla da mam prav. Ni ne prvi ne zadnji na svetu ki se ne bo polno dojil.
Emocije: /potihem cela vrsta kletvic/

Kolateralna škoda treh otrok, en poseben,en hiperaktiven, tretji lačen full drugačen...in še tega da moraš zbirat pohištvo, skuhat si nekaj za jest, kdaj tud kej pospravt, it na sprehod, v trgovino....
Komaj čakam da bom lahko začela z dodajanjem goste hrane...tam vsaj vem pri čem sem!


sreda, 8. oktober 2014

Pod kožo vsi isti



Trenutno sem v stanju, ko se mi na nevrone rahlo usedejo vsi »do good« ersi in me kljuvajo da jih mam počas že dost:

tistih k zvečer preden gredo spat vse pospravjo in ma vsaka stvar svoje mesto, zjutraj ko vstanejo najprej pospravijo posteljo
pridni ko mravljice
imajo  2  »Dober dan!«  v gostilni pri miru sedeča  vzgojena otroka  ta velik igra hokej in se uči angleščino, tamala pleše... pa še kakšne popoldanske aktivnosti. Se nikoli ne popacajo in pridejo z vrtca tko čisti, da drug dan lahko oblečejo iste obleke.
se z možem kvazi nikol ne kregajo in si pošiljajo lubčke po telefonu
bio eko, brez vegete, brez ogljikovih hidratov, vedno voda nikoli kokta, kaj šele pivo jedcev
vedno neka pametna knjiga nikoli čiklit (al se naslaja ob vsaki besedi sivine, ki jih skrivaj- da soseda ne vidi -prebere), ne bere ne Lady, ne Cosmo ne...sami pametni cajtungi
nikoli v trgovino v trenerki, vedno kot iz škatlice
nikoli ne opravlja
vedno dela za »greater cause«, pravična trgovina pa to, porabit vsako drobtinco do zadnjega hrane....

Eh sam malo ventiliram.

Krivim malo luno, malo foušijo, malo to da mi taki dajejo občutek da sem slab starš, malo 24/7 druženju z pripravnikom za gasilsko sireno, malo moj ego ki rabi božanje in malo vse ostalo.


Na koncu bom sicer ugotovila da za popoldanskimi aktivnostmi stojijo babice in dedki, pa še kakšna teta zraven in da bio eko pomeni pridelano s pridnimi rokami babice in da gospa hodi enkrat na mesec k frizerju in se tam pošteno nabere Lady, Jane in podobnih cajtungov.

sreda, 20. avgust 2014

Karma

Veliko razmišljanja malo pisanja. Sedenje mi zadnje čase ne gre prav dobro...bolj premik z levega na desni bok.
 Tole mi pa ne da miru...in zdej tle nekako tipkam na to malo tablico.

Evo priznam: nisem tip ženske ki bi vestno skrbela za red v domovanju.  To je šlo k meni skupaj z mitohondrijem od mame.  Naše stanovanje je za v revije (beri: pospravljeno tako da ga lahko slikaš)  samo tisti dan, ko od nas oddide gospa putzfrau. Že naslednji dan nastane kreativni (ne)red ali pa kot se jaz tolažim: da se ve, da se v tem stanovanju živi!
Perilo se pere, deca se igrajo, igrače menjavajo prostore...v umivalniku čaka posoda za zložilt v stroj, na pultu kozarec na pol poln soka, na kavču čaka perilo za zložit.  Do nekaj časa nazaj je to funkcioniralo brez kakršnih koli težav...
(tisti pravi prijatelji so se enkrat celo zelo začudili kje je tisti kup opranega perila ki jim ponavadi  na kavču dela družbo :))
...dokler ni naša velika frčafela osvojila novo veščino: prenašanje stvari po stavnovanju. To je en izmed razvojih mejnikov otroka, kar je seveda za pohvalit :)

Kaj to pomeni: vzame kozarec s pulta malo pije iz njega, seseveda zraven polije in začne nosit kozarec naokrog, seveda ji nekje na hodniku pade dol. 
Šit! Steklo! Panika! Hitro k njej preden stopi  korak naprej!  Po sesalec, cunjo...
Ko se je to zgodilo parkrat smo začeli pospravljati kozarce na višino. Potem je našla krožnike na pultu.  Smo jih umaknili v umivalnik. Potem je seveda odkrila tudi umivalnik....
Perilo na kavču je blo znošeno malo v spalnico,  malo na njeno posteljo...zraven je seveda dete probalo če je mogoče perilo užitno...pa knige je tud treba probat...celuloza je baje balast in balast je baje dobr za prebavo itd.
 Vse to ima več posledic: Imamo samo še dva globoka krožnika in od 12 malih kozarcev jih je ostalo le še 4. Robovi knig so malo pogriženi.  Ampak to je še najmanj.  Kar se meni zdi dosti bolj  je to:

Karma s gonnna get you...no mene je ujela. Zdaj dosti bolj pospravljamo.






Bolj romantično bi se lahko izrazila tudi, da moja velika frčafela mene spreminja na bolje, celo bolj redno pospravljam.
 




Čeprav jaz še zmeraj mislim, da je to je*ena karma, ki se mi maščuje...za vse večne kupe perila in čakajočo posodo do sedaj!





Instant Karma's gonna get you
Gonna knock you right in the head

ponedeljek, 2. junij 2014

Otrok je knjiga iz katere beremo in v katero pišemo

A veš ko se greš vsak dan good cop bad cop igrico... veš da noben od preklemanskih policajev nima prav, ampak imata hkrati tudi oba prav!  JeBela vzgoja!

Danes recimo sta šla  na plavanje.

Dete...navito, nabrito, rebel...če hočeš da se umiri se moraš ti njej podrediti oz mislit na to, da jo umiriš s tistimi stvarmi, ki jih ima ona rada...ker nje to da bi se malo usedla na klopco in umirila...zakaj če lahko teče po hodniku (to je itak boljše kot sedeti kar tako na klopci)?
On...opomin, ukor pred izključitvijo in izključitev brez možnosti ugovora.


Nista prišla do bazena.

Žalostni pri hiši 3 - oba policaja in gospodična. 
Bad cop ker je sploh moral uporabiti svoje vzgoje ukrepe... good cop  ker sta se druga dva kregala in ker dete ni šlo na plavanje iz katerega pride - zaradi tega ker se tam znori, porabi energijo in se ima fajn - popolnoma drug in ubogliv otrok pa še plavat se uči zraven... in seveda gospodična. 
Tudi zato, ker bi s tem,  ko bi otrok šel na plavanje oba policaja pridobila eno uro zase...kar je veliko vredno...s tem ko kaznuješ dete dejansko kaznuješ še sebe.

Jebatga...vsakič posebej ko se greš tako vzgojo računaš "cost - benefit"...in včasih gledaš  na kratek rok in popustiš, spet drugič računaš na to da se ti bo obrestovalo čez nekaj časa in greš v borbo...
Najhuje je  to ker se-  po ne vem kakšnem ključu- spomneš kako si bil včasih na drugi strani...kako so bli tvoji starši policaji in ti tisti rebel...in ti ni všeč ker veš kako si se ti takrat počutil...in ne moreš ven iz tega.
 

Točno vem, da mi vsak dan nastavlja ogledalo, da vsak dan bere iz knjige ki sva jo midva napisala, uporabi besede ki sva jih midva njej že stokrat rekla...in vsakič ko jih prepoznam si dam en tak "look and change "   post-it listič na čelo.
Če tvoj način ne da pravega rezultata, spremeni način, se pravi spremeni sebe...easier said than done!






 ...preživljam večer s slušalkami v ušesih




četrtek, 24. april 2014

10




315.569.260
5.262.480
87.658
3.652
521
120
10 



ponedeljek, 14. april 2014

All is well

Sedim pred predalom z vsomogočo  živilsko zalogo...no v bistvu sedeč po turško, naslanjajoč se na dotični predal, brezoblično zrem v škatle z makaroni, konzerve s koruzo in posode za moko in jem smoki.
Enega in po enega.
In kakšnih par minut sem rabila, da sem zaznala svoj fizični položaj...možgani so bli v hibernaciji.
In začnem razmišljat...v kaj sem se to spravla. Večino časa sem ko Mel Gibson  v Braveheart...fearless! Pol pa pride nekaj trenutkov, ko mi dogodki zadnjih 8 let butnejo v glavo in me rata strah



A zakaj si nisem vzela vrečko smokija in se usedla za mizo ko človek?
Pfff...ne vem.
Čudni položaji mi zadnje čase pašejo. Sila gravitacije moje riti je večja od sile, ki je potrebna da vzdignem peresno lahko vrečko smokija. Posledica tega, da sem zaradi noric male frčafele že dva dni skoraj cel dan doma.  Še neskončno veliko drugih razlogov  je in čisto vsi so pravilni.

Še dobr da je vrečka že prazna. 
All is well :)








sobota, 15. marec 2014

Let`s move!

Kinetična energija je nekaj kar me navdihuje...moj software  aka možgani delujejo najbolje, če se telo v katerem so, čim več in velikokrat premika,  menja prostor, scene in ljudi. Še ena lastnost, ki jo moja siva materija ima, je da se  hitro (včasih prehitro)  prilagaja razmeram.
Tako se že po dveh dneh kavč-postelja, knjiga-TV-hrana pozicij, počitim kot bi se v moji glavi vse spremenilo v žele.
Nič nakravžljano, samo wobblybobbly stvar brez nekih razmišljanj, norih idej in iskric, kapaciteta  večplastnega razmišljanja (mešanica common sensa in IQ) je enaka velikosti mojih čevljev...žal moram priznati, da je moja noga relativno majhna.
Žal pa poleg tega ne premorem prav veliko samodiscipline in ob taki doctor`s orders lenobi nisem sposobna, da bi iz tiste bele vrečke z roza in zelenimi pikami potegnila zvezek z grabljicami in se kaj med tem naučila.

In to mi gre pošteno na živce.

Najbrž k temu privede tudi to, da se  ob premikanju sprošča serotonin in ob velikem premikanju endorfini...torej hormoni sreče...jaz pa nič čokolade da bi to nadomestila.

Pošteno na živce.

In če ne bo ukazov "višjega reda" ...."ker lahko" ni dovolj... nadaljujem v sredo tam kjer sem prejšnjo sredo končala. Because if mum`s happy...everybody`s happy!

KraHouk...govorila sem!







nedelja, 9. marec 2014

Bite your tongue

Prvi je bil ljubezen na prvi pogled...stanovanje namreč. Majhno svetlo z veliko ljubezno in malo denarja prenovljeno.
Ta drugi -v katerem smo zdaj- je bila nekaj kar sem si potiho želela in dobila.
Ta v nastajanju...zdaj bom ventilirala...lahko nehaš brat.

1. sama sem si kriva, kaj pa nisem vztajala pri tistem, kar se mi je skozi zdelo da bi moralo biti (kurc pa moj pacifizem, kurc pa njegova odločnost)
2. si sama rekla- vsem v to vpletenim - že v trenutku ko sva se odločila al cigli al montažka, da je to njegov projekt- so now, just shut the f up!
3. jezna sem nase da sploh tako razmišljam...sam kaj nej če me ta občutek ne zapusti od včeraj popoldan- if its in your head its in your heart
4. ne...ne ni za napisat...hiška to je vse kar sem hotla...

Grem pod tuš...voda spere vse in upanje umre zadnje


 Bite your tongue
Don't make a scene, dear
Everybody's been here least once before
We've been here more



sobota, 1. marec 2014

Jeans generacija

joj mati ...na D dan ko bi se mogla fino razpisat...pa zaspim ob 20.45
pa tudi danes...se več ukvarjam z barvnim spektrom ploščic in kateri skret umivalnik in banjo... ker seriously čez  nekaj tednov začne gospod vodovodar cevi  razpeljevat...

Nosili kavbojke celo popoldne.
Zdej pa malo statistike, ki jo sicer lahko najdete tukaj, pa vendar:
 zaenkrat obstaja 6000 redkih bolezni,
redka je tista, ki jo ima manj kot 1/2000
80% teh je posledica genetskih napak
30 mio EU prebivalcev

Ista bolezen, nekatere kakarkteristike enake...ampak vsak zase. Tako je dejstvo, da greš k zdravniku in zaradi ne vem česa že in najprej 5 min razlagaš kaj ima... čisto običajno.  Jaz sem tista, ki vem, kaj je zanjo normalno in kaj čudno.
Recimo enkrat se je zgodilo, da je 4 noči zapored se zbujala ponoči in konstantno nekaj jamrala...smo jo peljali k zdravniku- vneto grlo. Potem je enkrat bla tri dni tko tečna da so še v šoli...kjer so vsega hudega vajeni... rekli da, je res nekam slabe volje...en večer izpadeta dva zoba in še eden raste.
Včasih res voham naokrog al pa probam čutit na vodi, kaj zaboga je narobe.
Zaenkrat mi kar uspeva.



...mi smo svi jeans generacija
mi smo sad največja nacija...

četrtek, 27. februar 2014

Kolk pa to stane...

...stane, stane.
Recimo avtosedež - tisti čisto osnovni- stane cca. 2300€, če pa hočeš kakšne dodatke pa  najbrž nanese čez 3k.

Za osnovni model posebnega vozička, ki ga za življenje tvoj otrok nujno potrebuje ti da država...sicer za to da ti odobri 22kg voziček- za katerega nujno rabiš velik karavan da ga zloženega spraviš v prtljažnik- traja cca pol leta.  To da bi pomislili da mora mama dvignit 22kg v prtljažnik  in da jo po tem svinjsko boli križ in da bi ti dali malo dražjega aluminijastega...o to ne gre.  Al pa da bi bila vsaj možnost doplačat razliko...o ne ne.
Poleg osnove ki jo dobiš, smo mi kupili zraven še nujno potrebno košarico, strehico, pokrivalo za dež in še neke malenkosti...330€.  Toliko stane že zelo dobri model vozička za dojenčke...by the way.

Gugalnica...za normalnega jo v bližnjem velecentru prodajajo za ene 50€...za posebne...posebne cene.

Kolo...če dete še ne hodi in je staro več kot 4 ti ga država trajno posodi...karkoli že to pomeni...če hodi in bi mu vseeno radi privoščili da se malo vozi s kolesom...cca 800€ za tricikel in dodatke za hrbet, ročko da ga dejansko ti poganjaš naprej.

 Ena ura privat fizioterapije...cca 45 €  mi smo hodil 1x tedensko cca 2 leti.

 Da o tem da moraš imeti primeren avto v katerega spraviš voziček in mogoče še vrečko iz trgovine...pa preurejanje stanovanja.
Mi smo enkrat hoteli za veliko kupiti poseben nastavek za wc, da nam nebi blo treba  met kahle al pa posebnega straniščnega stolčka...1750€. Resno...ne hecam se.

Pa še in še...ampak se mi zapirajo oči.


...we are paying with love tonight...-
...we just want to make the world dance
forget about the price tag




sreda, 26. februar 2014

Sofia 13- druga zgodba ista scena


Ni zgodba o moji veliki frčafeli...ni niti zgodba o redkosti ki jo velika frčafela ima.




Je zgodba o tem kako upanje - pa tudi če samo za jutri- umre zadnje.
Zgodba o tem kako si zadovoljen že  z majhnim, zgodba kako začneš verjeti v... vase.
Zgodba o poti -ki sem jo prehodila,  prevozila- kadar namesto v Italiji pristaneš na Nizozemskem.
Zgodba o tem kako en majhen nasmeh pomeni...vse.


Še nekaj je skupno, tudi moja velika frčafela je taka...da je rada v svojem svetu.







torek, 25. februar 2014

Rare lajfstajl

Meni je  življenje ki ga živim čisto normalno.  Za zunanje gledalce mogoče ne.  Zato mi je še vedno hecno  ko slišim tukaj in tam, da se mu take družine smilijo, so boge...ne vem kaj še vse.
Res na začetku ni bil piknik...pa še zmeraj kdaj ni, čeprav je teh momentov zadnje čase malo:)

Življenje ki ga živimo skupaj, je naš lajfstajl. Tako kot je od nekoga da gre vsak dan za 2 uri v fitnes, al pa laufat, al pa da al pa vsako soboto k mami na kosilo, al pa se vsak drug vikend pelje nekam itd.
  
Tudi velika frčafela... zadnjič me je ena gospa doktor vprašala:  
 In kakšen vpliv ima to na njo?
Jaz pa: na njo nobenega! Ona je v tem življenju srečna in vesela.   Sploh ne ve, da ima kakršnekoli primanjkljaje, al pa da je drugačna. Če le ima vse svoje potrebe zadoščene se smeji, objema, lubčka in je en sonček.  Večji vpliv ima to na vse ostale v familiji. Ona je naš lajfstajl.

Če bi to dali po tisti piramidi po Maslowu, bi se to dejansko tikalo spodnje dva kvadratka; torej hrana, pijača, spanje in pa ljudje in prostor kjer se počuti dobro.  Dejansko smo ljudje ob katerih se počuti dobro tisti, ki ji zagotavljamo hrano, pijačo, spanje in prostor. 

Jajce/kura...kura/jajce...vzrok/posledica...posledica/vzrok...

Življenje smo prilagodili, tako da čim več dejavnosti  delamo skupaj.  Ne hodimo naokrog kot nomadi ali kot bi  rekli nekakšen »go with the flow študentski lajfstajl«...dom je še zmeraj tam kjer smo najraje.  Je pa res da se opogumljamo, počasi zapuščamo to lepo zavetje.
Tako recimo smo šli pred novim letom v apartma v katerem prej še nikoli nismo bili...in blo je super.  Čeprav v opisu našega lajfstalja obiska gostilne ni...smo tudi to tam naredili 2x! In ponosno povem, da je blo prvič prav fino. 

Rare lajfstajl predvsem vključuje veliko mero prilagajanja, organizacije, "sej bo" mišljenja...da vsak od nas in vsi skupaj ostanemo prisotni in predvsem prisebni :)



 Don't you cry for the lost
Smile for the living
Get what you need and give what you'r given
Life's for the living so live it

ponedeljek, 24. februar 2014

Rare disease day 2014

Med zbiranjem  strešnikov,  barve žlebov, kamina, parketa, hudo dilemo kakšna okna vgradit...da o toplotni črpalki  sploh ne govorim...
Na vse to se seveda spoznam  kot zajc na boben- sem ugotovila da je že 25 februar.

In ker sem lani - v čast moji veliki frčafeli - začela z vsakoletnim zapisom o  svetovnem Rare disease day, ki bo 28.2....pa naj bo to tokrat tudi priložnost da malo obrišem  elektronski prah z bloga.

Torej danes samo uvod - potem pa 5 zaporednih  dni bloganja o tem.



Love is the changes that you make
and not just three small words...

Frank Turner