All is well

Sedim pred predalom z vsomogočo  živilsko zalogo...no v bistvu sedeč po turško, naslanjajoč se na dotični predal, brezoblično zrem v škatle z makaroni, konzerve s koruzo in posode za moko in jem smoki.
Enega in po enega.
In kakšnih par minut sem rabila, da sem zaznala svoj fizični položaj...možgani so bli v hibernaciji.
In začnem razmišljat...v kaj sem se to spravla. Večino časa sem ko Mel Gibson  v Braveheart...fearless! Pol pa pride nekaj trenutkov, ko mi dogodki zadnjih 8 let butnejo v glavo in me rata strah

A zakaj si nisem vzela vrečko smokija in se usedla za mizo ko človek?
Pfff...ne vem.
Čudni položaji mi zadnje čase pašejo. Sila gravitacije moje riti je večja od sile, ki je potrebna da vzdignem peresno lahko vrečko smokija. Posledica tega, da sem zaradi noric male frčafele že dva dni skoraj cel dan doma.  Še neskončno veliko drugih razlogov  je in čisto vsi so pravilni.

Še dobr da je vrečka že prazna. 
All is well :)