Kmetijske novice aus Rosentall

Tako kot pozimi 40cm snega na dvorišču zbliža moško populacijo, tako poleti zbliža ženske na našem dvorišču vrt.  In glavna tema so sadike, plevel in polži.

Ja, polži!

Usred prestolnice se namreč nahaja hiša, z vrtom na katerega že več kot 20 let ni stopila človeška noga.  Resno! 

Ta del sosedove parcele spada skupaj s  kočevskim pragozdom med tiste dele naše zavožene države, kjer  narava dela po svoje. Tud zgleda ko pragozd.

 Na njem je ena velika smreka in jablana, obe močno oviti z ovijalkami. Te v  jeseni tako lepo zasijejo v rjavo-rdečih barvah, njeni  mali modri plodovi privabljajo take in drugačne ptiče, ki nam zjutraj pojejo budnico:) ... zdejle je nekako temno in jaz mam že krigl prazen in se mi resno ne da dol slikat...bom enkrat...omljubim bi rekla moja mala.   

In ta ljubljanski pragozd direktno meji na naš vrt. Vmes je samo ena izredno lukjnasta ograja ki polžev,  ki se veselo množijo ne ustavi.

Aja, nisem povedala  kaj je rešitev za te polže!

Jajca!

Pa ne jajca, da se na vrt ki meji na polžji raj spraviš posadit solato -  to je drznost - ampak  jajčne lupine. Zdej vsi potresamo te jajčne lupine po robu vrta, in moram prizna, da mi polži še nič niso pojedli.

Vsem, ki šparate za težko kmetijsko mehanizacijo pa sporočam, da se da  vse posadit tud z majhno otroško oranžno lopatko,  zalit z majhno roza kanglico in... poglejgašment!

Sadike so se prjele! 

Kokice

Peljem v šparvič nekaj zavit. Ura 8. 30 zjutraj. Že med vožnjo tja se spominim, da spredaj trenutno prodajajo tudi sadike.  

V vrsti jaz, mladenka v kavbojkah,  rdečim puloverjem,  sveže oprano lepo  frizuro ter 10 upokojencev, katerih  povprečna starost je bila cca 70 let. 

 Pridem na vrsto in naštevam: 4 pelate, 3 volovska srca, 3 bor paradižnika. 

Gospod prodajalec, cca mojih let, takoj zazna moje pomanjkanje izkušenj v kmetijstvu in mi za vsako sorto posebej razlaga kako jo naj posadim:  10 cm  od zemlje odtrgajte stran liste in posadite tako da bo teh 10 cm v zemllji...pa tole kr obe veji skupaj posadite (nekje je bil paradajz  iz dveh steblc).  

Jaz se delam izkušeno: Ok super, to sm zihr že vedla in seveda pozabila.

Gospod v vrsti za mano se vključi v pogovor: Gospa to pride z leti.

Potem kupim še solato,  melancane... 

Gospod  prodajale reče: 9.90

Jaz: kar 10 računajte

Gospod prodajalec: A vam lahko dam še ene kokice zraven? Kr nekam jo posadte, vam bo odganjala škodljivce.

Takole so šle moje misli: Kokice? Zihr kakšna nova vrsta zelenjave, za katero so ugotovil da odganja škodljivce? Pa če mu že dam 0,10 več...pa placa mam tud dost in odgovorim: Ja, lahko.

Gospod mi da kokice.  In jaz čudno gledam te kokice...še manj mi je blo jasno kot prej in rečem naglas: Kokice?

Žena gospoda, ki je stal v vrsti za mano: Koruza gospa.

Jaz: A! Gospa hvala za prevod. 

Upam da bo šla letina po pregovoru: Neumen kmet debel krompir.

You are confined only by the walls you built yourself!

 Takrat, ko sva se z možemo spoznala na bližino manjšo od 10 cm je bilo Valentinovo pr nas ravno kakšne 3-5 let..malo u glavnem. In prvo leto ko je prišel ta datum, mi je kupil neko plišasto igračo...no  dalmatinčka z I love you srčkom spredaj če smo natančni. Sem mu ne prav lepo povedala, da je Valentinovo ena totalna amerikanizacija in da  če imaš človeka rad, ga imaš rad  24/7/365 in da res ne rabiš zato za valentinovo kupovati in zapravljat nekaj ekstra. In da lahko drugo leto to spusti. In tudi je.

Pol so tukaj rože. V mojem »ljubi mati naravo taborniškem duhu« sem vsem razlagala, da rezanega cvetja je zame škoda.  Da, če že mi glih kdo - po ne vem kakšnem čudnem miselnem vzorcu- misli kupit rože, naj mi kupi take v teglcu. Te vsaj zdržijo.  Sicer pa, ne res...ne...ni mi treba kupit rož. 

Pol je tisto...Se večkrat spomnim, ko mi je kakšen naključni mimoidoči hotel pomagati dat voziček od velike v avto...joj gospod!  Res hvala.  Zmorem sama.   Jaz... v stilu AFŽ samozadostna in res ko supermen. Vse lahko sama!  Pa: Lej če nas boš rabla poklič. Prov?! ...Eh lej bom že. Bom že!

Tko sem vse okrog sebe celo odraslo življenje bolj ali manj prepričevala, da jaz pa res vse zmorem. In ne ne rabim medalje, ne plakete, ne rož, ne... ne kakršnekoli oblike razvajanja.

Temu primerno sem sovražila svoj rojstni dan. Vsi so me hotl. Najprej so, kot mačka okrog  vrele kaše spraševali kaj bi imela...tisti dan so vsi nekaj klicali pa me objemali, pa lubčkali... Pa kaj se tolk vznemirjate! Ma, kokr katerikoli drug zimski dan je tud danes mrzlo..nehite že delat tak kraval okrog tega!  Pa darila...Res mi ni treba mič kupit. Mam vse. Ne, res... ne rabim nič!  Na ta dan bi se do nekaj let nazaj najrajši zbrisala. 

Ljudi...vse vzamem nazaj! Zdej bi vse to!

 Če me kdo hoče razvajat: izvolite!  Za to ne rabte nekega jasnega razloga. Zdej vzamem pedenanje z vseh zornih kotov!

Rože (kakršnekoli): dovoljene!

Darila ki niso življenskega pomena: dovoljena! 

Nekaj pa vseeno ostaja: o Valentinovem imam še zmeraj enako mnenje...tega lahko izpustite!

 I been worryin' that we all 

live our lives 

in the confines of fear

 

Ja, ja...jaz sem se že začela razvajat!

Another brick in the wall

Sem imela že vse napisano, v telefonu. Je bila jeza prevelika.  Vse iz same jeze.  Jeze do besed, ki so mi bile izrečene, še večje jeze dejstvu da sem pustila, da me je to 2 dni žrlo, čeprav sem si davno nazaj sama sebi zabičala.

Da sem boljša od nje in da mi nič več ne more.  

Da se ne bom pustila njenim nizkim udarcem, njenim kvazi«jaz in še ta in ta, vemo kaj je dobro zate«.

Ljudje, preveč se ukvarjate z drugimi in premalo sami s seboj in s tistimi s katerimi si delite življenje. Tisti trenutek, ko se mislite pogovarjat o men...usedte se v kot pa počakajte da mine, vzemite dobro knjigo (pa kakršnakoli za vas že je), prižgite si dober film, pejte v gozd, na kolo...ker bo to dosti bolj produktivno.  

Draga moja,  kar si rekla  je v samem bistvu res, pa vendar...če bi vedela kaj je dobro zame in kaj jaz v resnici rabim tega ne bi rekla. Iz 35-letne skupne zgodovine, bi se pač lahko naučila da s takim načinom pri meni dosežeš samo zid.

Berlinski.   

Z bodečo žico. In to boli.

Še bolj pa to, da mi pametuješ kakšne knjige, da berem – kaj sploh se to tebe tiče!  Okusi so čisto subjektivna stvar in ni niti pod razno nekaj kar bi človek obsojal.

Jaz sem tista, ki jih berem in zraven pošteno uživam!

To je vse kar bi ti morala vedet. 

Enkrat sem (ko sem z njo še delila tistih 16 m²) protestno odvihrala iz stanovanja (ja vem zakaj in bi to še enkrat ponovila), peš hodila da mesta,  jokala od Fužin pa tja do Vodmata, se do Trubarjeve umirila in pozvonila  pri prijateljici. 

In točno takrat sem se odločila.  Ne bom se pustila.

Sem se takrat, žal morala vrniti na kraj zločina.

Bom še odvihrala, če se mi bo zdelo tako. Zdaj se mi ni več treba vračat, grem k svojim... and at the end of the day, they are all that matter!

 Cause I have other things to fill my time
You take what is yours and I'll take mine
Now let me at the truth
Which will refresh my broken mind