Pod kožo vsi isti

Trenutno sem v stanju, ko se mi na nevrone rahlo usedejo vsi »do good« ersi in me kljuvajo da jih mam počas že dost:

tistih k zvečer preden gredo spat vse pospravjo in ma vsaka stvar svoje mesto, zjutraj ko vstanejo najprej pospravijo posteljo

pridni ko mravljice

imajo  2  »Dober dan!«  v gostilni pri miru sedeča  vzgojena otroka  ta velik igra hokej in se uči angleščino, tamala pleše... pa še kakšne popoldanske aktivnosti. Se nikoli ne popacajo in pridejo z vrtca tko čisti, da drug dan lahko oblečejo iste obleke.

se z možem kvazi nikol ne kregajo in si pošiljajo lubčke po telefonu

bio eko, brez vegete, brez ogljikovih hidratov, vedno voda nikoli kokta, kaj šele pivo jedcev

vedno neka pametna knjiga nikoli čiklit (al se naslaja ob vsaki besedi sivine, ki jih skrivaj- da soseda ne vidi -prebere), ne bere ne Lady, ne Cosmo ne...sami pametni cajtungi

nikoli v trgovino v trenerki, vedno kot iz škatlice

nikoli ne opravlja

vedno dela za »greater cause«, pravična trgovina pa to, porabit vsako drobtinco do zadnjega hrane....

Eh sam malo ventiliram.

Krivim malo luno, malo foušijo, malo to da mi taki dajejo občutek da sem slab starš, malo 24/7 druženju z pripravnikom za gasilsko sireno, malo moj ego ki rabi božanje in malo vse ostalo.

Na koncu bom sicer ugotovila da za popoldanskimi aktivnostmi stojijo babice in dedki, pa še kakšna teta zraven in da bio eko pomeni pridelano s pridnimi rokami babice in da gospa hodi enkrat na mesec k frizerju in se tam pošteno nabere Lady, Jane in podobnih cajtungov.