Pride dan...

Vem, vem…ni lepo…ni prav…se ne spodobi…ampak…nč ampak.

Danes me ima že od zgodnjega jutra. Da bi se ulegla na plažo tam nekje v Portorožu al  Piranu. 

In opravljala…vse po vrsti.

Od  A do Ž.

O vsem kar je možno...kaj govorijo, kako govorijo, o ženah, možeh, kako so oblečeni, kaj misljo…vse!  Ampak tako…bitchy opravljanje, z vsemi možnimi »lepimi besedami«, s katerimi lahko opišeš človeka od zunaj in znotraj. 

Aj jebiga…pač nisem. 

Sem preživela dan, z notranjim  izgorevanjem neizrečenih besed, čudnih pogledov, povešenih ustnic in upanja, da mi kdo da adrenalin shot ki me zbudi iz te novembrske sivine, ki je očitno zajela tudi mene.

In vedno znova in znova se sprašujem ali se ljudje spremenijo, ali pa jih zgolj ne poznam dovolj dobro?

mečem misli 

ne ustavljam
sebi dajem vse
grizem trgam se usajam...