Avtomati in podobne zveri

V nogavicah hodiš po stanovanju in kar naenkrat stopiš v lužo in veš da streha ne pušča.
Te že 4 km nekam...parkiraš...tečeš po stopnicah v stanovanje direktno k cesarju tam pa vse predpripravljeno za 4 letnico...grrr.
Se v sredo zbudiš globoko v sebi prepričan da je četrtek.

V zmedi neusklajenih  notranjih lun s tistimi vesoljskimi stojiš na Pediatrični pred avtomati. Vržeš denar za kavo v en avtomat, vzameš drobiž ki ti ga je vrnil, pritiskaš na gumb za - sladkor in  vtipkaš kodo . In čakaš...in čakaš...in čakaš. Potem še enkrat pritisneš kodo.  Pa spet čakaš.
Na...potem se vklopita tisti dve možganski celici, ki sta bili v tistem času budni. In poslušaš njun pogovor:
Celica 1: Lej jo no, dnar daje v levi avtomat...k je bajdvej avtomat za hrano...kavo čaka pa na desnem avtomatu. 
Celica 2: A lej jo,  zdej je kodo vtipkala še v desni avtomat...sej bo, sej bo.
Celica 1:  lej jo še kr čaka...
Na potem te vse to prebudi... in ugotovim:
Da sem dnar dala v levi  avtomat, ki je bil za hrano. Najprej vtipkala kodo v desni avtomat (za tople napitke) in čakala. Ugotovila da ni prišlo nič, vtipkala kodo še v levi avtomat in spet čakala. Potem vse to nekako skapirala in odprla režo v levem avtomatu kjer me je čakal čokoladni Corny.
In bla vesela da mi je ostalo 30 centov za kavo v desnem avtomatu.

Nepričakovano... cel zajtrk :)

People like us—we don’t
Need that much, just some-
One that starts,
Starts the spark in our bonfire hearts