Da to že ni dopust da bosta moja tašča in tast in moja mama (moj fotr je bolj inerten tip človeka) do mene lahko prišli v copatih!
Ker me moj že prav dobro pozna in ve, da kar se teh zadev tiče me pusti da se zlajam, potem pa vseeno naredimo tako kot je prav (evo priznam...po njegovo).
Zapiski iz močvirja visokogorja:
Ko se vsak večer - iz razloga, ker med vama spi eno luštno
že veliko bitje- preden dejansko zaspiš pet minut poslavljaš od svojega moža...(kot) dva zaljubljenca stara 17, ki jima starši ne pustijo spati skupaj...in
potem steguješ svoje dolge noge na drugi konec postelje v upanju, da s prsti v čisti temi najdeš drugi
par.
Dvodnevna karta za malo frčafelo: 7,5€.
Sposoja smuč in pancarjev za dva dni: 10€.
Sijaj v njenih očeh in izkušnja ki si jo je s tem
pridobila: neprecenljiva.
Ponos staršev ob njenem veselju:neizmerna! (sploh ko ob
vožnji nazaj domov cvili: Mami jaz bi se šla vozit s sedežnico! Mami jaz bi šla
smučat!)
Seveda sem si v nenadni želji za malo mojih trenutkov
dala slušalke v ušesa, Mumford&Sons tako
naglas, da nisem slišala kvartopircev in vsesplošnih razpravljalcev o vsem in še o čem in
kvazi brala knjigo- božansko!
Dopust je dejansko balon sreče. Kjer ni velikih skrbi, v katerem si le ti in tisti ki jih v ta balon povabiš. Balon ki ga v nedeljo zvečer (po dopustu ko si že doma in se perilo že suši) napihuješ samo da ne bi spustil...in še ob polnoči popolnoma ignoriraš dejstvo, da je jutri delovni dan. Balon ki poči...pa ne ob tistem biiip ko zapiska ura, ki zjutraj beleži tvoj prihod na delovno mesto...ampak ko se ti na modrem ekranu pojavi napis:
Pritisni Ctrl+Alt+Delete za prijavo v sistem
"Najhuje" pa je, ko ti na koncu tega dopusta ostane:
želja po še
lepi spomini, občutki
in
kup umazanega perila
Don't listen to a word I say
The screams all sound the same
Though the truth may vary
This ship will carry our bodies safe to shore
Ni komentarjev:
Objavite komentar