Ko smo iskali pravilno izbiro za njo smo se kar malo
vozili naokrog in si ogledovali in se pogovarjali.
Šola namreč.
V eni recimo so mi povedali da nimajo logopeda.
Kako nimate logopeda? To je tko kot če v
navadni OŠ nebi imeli učitelja Slovenščine.
A si predstavljate kakšen revolt bi bil, po vseh
časopisih bi blo, pa skrb za naš jezik,
pa ne vem še ker mambođambo
Ampak tukaj je to čist Ok. Zakaj? Ker so naše
možnosti limitirane. In če hočeš otroka vpisati v šolo ki ti je reltivno blizu,
sprejmeš tisto kar ti je na voljo.
Spet nekje.. a je blo to ista stvar... niso imeli fizioterapevta.
Kako nimate fizioterapevta? To
je tko kot da v navadni šoli nebi imeli učitelja telovadbe.
Integracija? Se načeloma strinjam z njo za
tiste otroke, ki so temu kos. Si pa v resnici ne predstavljam da bi moja sedela
(če je kaj nebi, pa sigurno nebi sedela) v običajnem razredu. Pa tud če bi imela spremljevalko za poln čas
kot imajo to čez lužo. Čisto noben nebi imel od tega nič. Samo slaba volja. Evo
priznam, da če bi bila mati otroka, ki bi bil z njo sošolec bi se takoj
pritožila. Dete bi konstantno motilo pouk.
Če se mora česa naučit, so to bazične znanosti za preživetje kot so pit iz lončka brez da ga poliješ, jest z roko in žlico, sezut čevlje,obut čevlje, pobrat kakšno stvar...
Bi pa bila zelo vesela, če bi imela "učilnico" v isti stavbi. Tako bi se običajni navadili drugačnosti in obratno. Ta posebni bi se navadili na kričanje in tek
po hodniku, na glas šolskega radia, na malico v veliki jedilnici...Ta navadni bi pa najbrž zrasli v bolj strpne ljudi- teh baje dandanašnji čas primankuje.
Kako je pa v realnosti.
Šole so seveda ločene.
Najboljša inštitucija za ta
najmanj funkcionalne otroke sploh ni v Ljubljani ampak na Igu. Pa niti ne na Igu ampak se pelješ še
kakšen kilometer v čisto osamo. So nam razlagal o naravi pa svežem zraku, pa o...
Ne vem no...naše dete je mestno dekle.. trgovine skoraj vsak dan, cesta, promet...to je naše vsakdanje življenje.
So love the one you hold
Hmmm, verjetno tole o logopedinji leti na našo šolo? ;) No, od septembra jo imamo, pa bo ostala :) Jaz jo poznam še od prej, ko je delala pripravništvo v ciriusu in je zlata. Ne zlata, diamantna. Dela predvsem na komunikaciji, vsak otrok ji je v izziv, ne moreš verjet, kako so tudi drugi starši navdušeni, da je taka svežina prišla na šolo. In pri nas je tudi velika jedilnica, takoj zraven je navadna OŠ, kjer skoraj vsi vidijo rojaše (razen unih otrok ki jih starši z najdražjimi avtomobili odvržejo pred šolo in tam tudi poberejo - sredi ceste, ampak ok, druga zgodba ;)). Integracije v sloveniji mi ne bomo doživeli. Balkan bo pred nami, waaaay ahead! Mi smo najbolj zaplankani. Najbolj jih umikamo stran. Zato pa obstajamo mame, ki treniramo čudaške poglede za vse čudake, ki buljijo, češ, kaj pa ti tukaj delaš s tem otrokom? Men je fajn. Jo tko rada peljem ven, sploh v trgovino (tam je namreč največ slovencelnov, ok, priznam, za kulturo z vozičkom tudi meni ni, ker imamo odlične arhitekturne pogoje inšebilahkonaštevala ;)) da vsi lahko vidijo, kako carski, luštni, moderni, nasmejani so lahko ljudje na vozičkih.
OdgovoriIzbrišiPoznaš mojo princeso, moje zahteve za delo z njo niso minimalne, res pa da nisem zatežena mama, ki bi hotela, da delajo z njo ena na ena tam kot da drugih otrok ni (ja, tut take so, ampak ok, naj bodo)... no, pa je nebi za nič na svetu prepisala ne v cirius (kjer imaš raj od terapij), ne na ig (kjer imaš vse v enem).Zame je tole zlata jama, tista zlata sredina, nekaj je, nekaj manjka, ampak delajo pa fajn in ko od daleč pogledaš oddelke, vidiš da garajo s tako raznoliko skupino otrok, ampak garajo z nasmeškom, ki ni narejen. (Včasih samo zmatran.) To šteje. Ko za svojega posebnega otroka najdeš to, da veš, da je strokovnim delavcem v izziv, da jim je služba v veselje, tam naj bo! Le tam bo otrok srečen, sprejet, vesel in s pozitivno samopodobo, pa zarad mene če je to na koncu sveta. Nobena integracija ne bi mogla pomagati k temu, kajti jaz še vedno trdim, da če bi tanavadni hoteli videt drugačne, jih sprejeti, potem bi to naredili. Pa naj bodo v isti stavbi ali ne. Veliko je takšnih, nekateri so že od malega, drugi kasneje, eni na stara leta...važno da so prijazni z drugačnimi. Tisti navadni, ki bi jim pa integracija skušala to približat, bi imeli pa hudičevo veliko dela, ne samo s sabo, ampak tudi z okoljem, v katerem živijo, kajti otrok ne zmore brez podpore učitelja, predvsem pa staršev in sorojencev samozavestno pristopiti k drugačnemu od sebe, predvsem pa ne zmore otrok tega sam sprejeti kot normalno, če nima neke varne in zdrave podpore v ozadju. Vsaj tako jaz to vidim, ker je že naša ulica pravi integracijski primer - smo vključeni, pri najbližji vrstnici čez dvorišče pa še vedno naganjamo strah v kosti (ker se doma ne pogovarjajo o drugačnosti kot taki, ampak samo o nezmožnostih, ki jih moja ima...)...
A sem sploh komentirala kaj razumljivega? Hihi, moj brainstorm ;)
sem se sicer ene trikrat zgubila ampak: Vzgoja naredi ohoholala! In če že mame ne znajo svojim otrokom razložit da se nekateri drugačni rodijo in da drugačnost obstaja in jo moramo kot tako tudi sprejeti in spoštovati...bi moral šolski sistem, ki temelji na obveznosti in enakosti (no vsaj v teoriji, v praksi pa itak ne).
OdgovoriIzbrišiPredvsem me moti dvo ne miljonličnost sistema.
Sicer pa:
I fought the law...and law won.