sreda, 27. junij 2012

Genetics

Ko tvoje 3 letno dete na poti v vrtec z odločnim glasom reče:
 Mami! Radio City naštimi!
Potem veš, da v vzgoji nisi veliko falil. In da je vredna tiste četrtinke Štajerke ki je v njej.

Side efect je pa žal to, da sem danes že večkrat aktivna udeleženka naslednjega pogovora:
Dete: Lentamo!
Jaz: Kdo lenta?
Dete: Strici in tete!


O dete...mami bi tud lentala




This is how you remind me
Of what I really am

nedelja, 24. junij 2012

Every positive value has its price in negative terms


V življenju se trudim ostati zvesta…predvsem sama sebi. Potem možu, potem otrokom. Pa staršev in bratov, sester si tudi ne morem izbrati...

Čeprav če pogledam nazaj sem- glede na mojo nizko samozavest in očitno dobrim generalom, ki sem se jim pustila voditi- večinoma sledila drugim.  Sedaj pa... čeprav šele pri 30+, se ne pustim motit in me prav eno figo briga kaj, kdo, zakaj, kako...sem sama sebi general.  Če meni tako paše,  vam ni treba skrbeti, če nebi jaz  mogoče rajši tako ali drugače. Ker če bi jaz hotela ...bi drugače tudi bilo. Res pa je, da so redke stvari, ki jih delam "helter skelter" in vse mrljavžntkrat razmislim.

Za ostale pa:
večkrat se zgodi da vlagam v kakšno poznantsvo/prijateljstvo, ki se mi zdi vredno...pa vendar kasneje ugotovim da (očitno vsaj nekaj od tega?!): smrdim na kilometer, nisem  normalna, moje življenje ravno ni Santa Barbara in nimam stalnih novih tem, predvsem o njih lih ne začnem govorit takoj, ko dobim tisti klišejevski: Kako si? Kako pa kej pri vas?
Nekateri so sateliti, ki krožijo in jih občasno, a redno videvam.
Spet drugi so kot utrinki, pridejo za tisti trenutek ...if you compare  it with infinitty... razburkajo moje življenje in jih že naslednji trenutek ni več.
 Nekateri so kot  kometi, veš da prihajajo, sem jih vesela ko jih vidim in enako vesela, ko zaidejo za obzorje.

Seveda so najboljša poznanstva/ prijateljstva tista, ki se definirajo s tem da tudi če ga (s tem mislim človeka in spol ni definiran)  ne vidiš, slišiš  nekaj časa (lahko so dnevi, tedni ali  leta), je vse tako kot bi se nazadnje videli minuto nazaj. S tem osebkom  bi šla na kavo jutri ali pa tudi čez tri leta. 

Sem se navadila da ljudje prihajajo in odhajajo z mojega življenja, stalnic (razen družinskih) je bolj malo.

Ostati zvesta pomeni tudi da sledim principom, ki so mi jih privzgojili in tistim ki sem jih s časom prisvojila.
 In slediti principom...stane.
Cena je včasih v evrih, drugič v čudnih pogledih, tretjič v ... eh valut je mnogo


 No money, no house, no car, is like love...

torek, 19. junij 2012

Would you?

Oh yes I would!
Right now?
Yes!
Why?
Because... I would really like  to.
Are you really gonna do it?


Hm. Do not know...

četrtek, 14. junij 2012

Jeeej...eno leto...zadnja kapljica

Danes eno leto nazaj sem - popolnoma prepričana da delam prav- oddala svoje malo dete dobrim ljudem v "popravilo".
 Najprej eno uro pretakala krokodilje solze, potem pol dneva- povsem mirna- presedela  v  prelepem parku in si krajšala čas z Jej moli ljubi.

Še zmeraj se spomnem  klopce kjer sem sedela in zapisa v knjigi, ki je šel nekako takole:
Kako se počutiš ob tej ločitvi?
Kot bi imela prometno nesrečo...vsak dan dve leti skupaj! 
V sekundi sem se poistovetila s tem zapisom, smo da jaz nisem doživljala ločitve, ampak totalni emocionalni rollercoaster zaradi svojih otrok!

In jokala od sreče, ko je  po 8 urah odprla oči in rekla: MAMI! Temu je sledilo 5 dni nevedenja, potem še 5 dni siljenja s hrano...do prvega izhoda v Mac, kjer se je dete pošteno najedlo pomfrija:)

Mala je fajterca v pravem pomenu besede!

Jaz pa...hm? Takrat se mi ni zdelo nič takšnega da sva šle same v Pariz...še zdaj se mi ne zdi to nič takšnega. Po tem pa so mi vsi govorili, da oni pa sami res nebi mogli it.
 In tako se že eno leto trepljam po rami in si govorim: Dobr si to nardila!

In kot se seveda za tak veliki  dan spodobi  smo danes -res čisto naključno-  dali mali zadnjo kapljico depakine. Od jutri naprej samo še ena arcnija...juhej... NAJ GRE LE TAKO NAPREJ!



nedelja, 10. junij 2012

Collision of two worlds


Zadnje čase se mi večkrat zgodi privilegij, da zvečer zapustim svoje gnezdo  in grem »u lajf«.
 
V družbni edina mati dveh otrok ki se zbujajo takrat, ko gredo ostali člani družbe šele spat. Temu dejstvu primerno pridem, spijem pivce za živce, se malo pomenim, potem še nekaj brezalkoholnega čez in hop ob cca polnoči domov. V bistvi grem, ko se žurka ravno začenja.

Ker nekako v hitenju, da nebi zamudila, navlečem nase že preizkušene črne hlače, gor neko majco...kar mi najhitreje pride pod roke. Važno, da je čisto in da mi vsaj nekako paše. S svojo pojavo ne zbujam praktično nobene pozornosti, razen seveda od tistih, s katerimi sem zmenjena:)  
Se zgodi...vsakič posebej...da se malo ozrem okrog sebe. Itak ugotovim, da sem iz drugega filma. 
 Vse zrihtane od glave do pete, kar je super da nebi bilo pomote slučajno.  Jaz bi tudi...če bi mi to toliko pomenilo.  Aj j*b*ga, nisem se fina rodila... 
 Čeprav...včasih bi pa jaz tud! Eh moja bipolarna motnja. Bi...pa ne bi.  

Na kaj zdej! Odloči se!         Bi?         Al ne bi?

Del mene, ki ima rad lepo, moderno, del ki bi vase vsrkaval pozornost ki bi jo s tem dobila...
OOO bi, bi! Ta del mene bi!
Drugi del pa, tist ki briše otroške smrkle z obleke, tisti ki prisega na praktičnost, tisti ki se rad počuti udobno...tisti del, ki se mu zdi bolj pomembno preživeti 10 minut več z družbo, kot pred omaro z mislijo kaj bom izbrala ...eh temu se pa ne da!
  Zgleda, da je v meni več črnogorca kot ljubitelja lepega (ne ni eureka...spet samo topla voda)
Me to sicer sploh ne moti... samo zaznam pa čisto vsakič.  Čeprav... se poznam dosti dobro da vem, da me o kmalu začelo tako iritirat da...

Ampak nekaj pa zavidam tej današnji mladini!
Ne to, da so free as a bird,  ne to da so lahko do onemoglosti pokonci, spijo do 1h, pojejo kosilo in spijo naprej do 6h zvečer...

To, da so se rodil s samozavestjo serijsko! 

Oni nič ne vprašajo če lahko...oni samo zahtevajo! ...se mam od njih kar kej za naučit!
 V naših časih  so jo dobili le izjemono redki izbranci kot dodatno opremo. Tem izbrancem so moji starši rekli: bad influence...al so pa samo zamahovli z roko. Serijsko?! Ha, ha, ha!

Pr nas je blo serijsko: tih bod, ne ugovarjaj, ne se šminkat, bognedaj farbat nohtov, ne izstopat, nosi rjav štrikan pulover, kavbojke s Ponterossa, bele štumfe, Benetton majico z Gorice in superge s Palmanove...če smo mel srečo seveda




torek, 5. junij 2012

caught in the act


Me kliče: »Zdejle greva od kle.  Čez kakšne 4 ure bom doma.«
Prišel domov čez tri in pol.

 In me našel...v spalnici.
Pred računalnikom...
... eno roko v vrečki  Smokija in z drugo ob pivu.


...ups...


All I can say in my defence is: It wasn`t me!