Jeeej...eno leto...zadnja kapljica

Danes eno leto nazaj sem - popolnoma prepričana da delam prav- oddala svoje malo dete dobrim ljudem v "popravilo".
 Najprej eno uro pretakala krokodilje solze, potem pol dneva- povsem mirna- presedela  v  prelepem parku in si krajšala čas z Jej moli ljubi.

Še zmeraj se spomnem  klopce kjer sem sedela in zapisa v knjigi, ki je šel nekako takole:

Kako se počutiš ob tej ločitvi?
Kot bi imela prometno nesrečo...vsak dan dve leti skupaj! 

V sekundi sem se poistovetila s tem zapisom, smo da jaz nisem doživljala ločitve, ampak totalni emocionalni rollercoaster zaradi svojih otrok!

In jokala od sreče, ko je  po 8 urah odprla oči in rekla: MAMI! Temu je sledilo 5 dni nevedenja, potem še 5 dni siljenja s hrano...do prvega izhoda v Mac, kjer se je dete pošteno najedlo pomfrija:)

Mala je fajterca v pravem pomenu besede!

Jaz pa...hm? Takrat se mi ni zdelo nič takšnega da sva šle same v Pariz...še zdaj se mi ne zdi to nič takšnega. Po tem pa so mi vsi govorili, da oni pa sami res nebi mogli it.
 In tako se že eno leto trepljam po rami in si govorim: Dobr si to nardila!

In kot se seveda za tak veliki  dan spodobi  smo danes -res čisto naključno-  dali mali zadnjo kapljico depakine. Od jutri naprej samo še ena arcnija...juhej... NAJ GRE LE TAKO NAPREJ!