Dear J. Nokia!

Dear J. Nokia!

Po 10 letih zvestobe te zapuščam! Žal s težkim srcem, ampak je neizbežno. Nekje med najino skupno potjo te je, žal, zapustila pamet.  

Nekako mi telefon in  okna  ne  gredo skupaj...no...razen takrat, ko bi od jeze najraje zabrisala telefon skozi okno...pa neka se j*b*!

Priznam, da že nekaj časa pogledujem naokrog. In iščem. Tistega z optimalno kombinacijo notranjega znanja, dobrih oči,  zunanje lepote in dostopne cene.

  Prav iz zadnjega razloga sem opustila svojo željo po jazTelefon. Ne dam cca 600 € za telefon.  Lahko računam kolikor hočem, ampak po dveh letih  vezave in ne vem kakšnega mesečnega (do)plačila bi me stal točno toliko.  

Potem so mi predlagali to in ono.

Tako sem pri sosedi (ja, ja vem...stereotipno za Slovenko)  nekaj dni nazaj zagledala tegale.    

 Gospodična, lastnica le tega, ga je izredno hvalila, in mi –celo- dovolila malo poigrati se z njim.

Tehnične karakteristike so dobre, cena optimalna zame.

V ponedeljek si vzamem čas in grem ponj, da bo konec te moje sage iskanja. 

EJ! Sej je samo telefon! 

Ej! Ni čisto tako!   

Je nekaj s čimer naredim 99% fotografij (OK o kvaliteti le teh prosim ne...res ne), ki odražajo in zaznajo duh našega družinskega življenja. Ker je vedno pri roki, baterija praviloma polna... 

Ko bodo moji otroci »ne bili tako hitri kot Road runner« in  bili samostojni v hoji,  da bom imela čas vzeti fotoaprat v roko, prižgati in šklocniti še preden bo vsega konec...kupim tudi en fajn fotoaparat. Ker onega žepnega imamo...pa dela telefon boljše slike...go figure!

                                          Panic on the streets of London...

Kako je šla Sraka v soboto na Artmarket

Ko smo se v petek vrnili z morja sem si rekla, juhu!

Jutri bo sobota in mi bomo doma...kar je to poletje redkost.

V soboto zjutraj najprej tržnica in kepica sladoleda.

Doma vse predpripravim za kosilo, skuham špinačo, zmiksam,  pripravim  meso...

Potem zaupam moj velenačrt možu:

Lej...mala spi, veliki naštimaj risanke. Vse je prštimano. Prosim zlupi krompir, jaz grem zdajle  s kolesom na Artmarket. Čez eno uro bom nazaj.  Mu spraznem denarnico in grem.

Kaj delam na bus postaji s kolesom ? Vedrim.

Si rečem počakam 5 minut. Če bo nehalo grem naprej, če bo še bolj padalo se obrnem nazaj. Neha deżevati in nadaljujem mimo Francoske ambasade do Brega.

In kaj vidim?

NIČ!

Tisti prvi dež je očitno pregnal vse izdelovalce tega in onega...nič zapravljanja moževega dnarja :( 

Naredim krog do Tromostovja in po drugi poti domov...no sem se vsaj malo peljala s kolesom. Dež me je na poti nazaj pošteno opral.

Time slips away

Ta prvi del, je bil enkrat že objavljen nekje drugje (februar 2010):

Že dva meseca se menimo z tremi bivšimi sošolkami- no one se menijo, jaz samo povem, al mam čas al nimam- da se dobimo zvečer. Pa hvala bogu, do zdaj druge niso imele časa...zdej pa mi zmanjkuje razlogov. Če po pravici povem se mi ne da.
Od srednje šole je že 15 let...pa kadarkoli se vidimo pogrevamo ene in iste (ampak res ene in iste) zgodbe (sej smo se mel res noro, ampak ej...sm bla tam...vem kako je bilo). Tipa, a se spomneš takrat ko smo... ej punce...HALO! To smo že miljonkrat obdelale! A še niste šle dalje?  Pa scene kdo je koga srečal, koliko otrok ima, kako zgledajo, kakšna je žena, kdo se je loču, kera ma 10let starejšega...brrrrrr...kr ošpice dobim!
 Pa kaj vas/nas briga, važn da so ljudje srečni:)

 No, zdaj mi počasi zmanjkuje razlogov zakaj ne morem ta in oni petek...pa me ma, da bi jim po pravici napisala, da se mi ne da in zakaj se mi ne da!
Da bom, eh, poslušala nekaj kar itak že vem, ali pa me niti pod razno ne zanima! Moj mož je (tud u svojih najslabših časih) miljonkrat bolša družba zvečer na kauču kokr pa na pijači v enem lokalu, pogrevat stare zgodbe, ki je že zdavnaj nazaj od starosti napadla plesen!

Se nismo zmenili ...sploh! 

Drugi del (včeraj, petek 13, 2012):

Bil je  fenomenalen večer z M ob čričkih v SEMu.  Long lost "sister from another mister".

Ne, ni blo pogrevanje starih zgodb, niti ena ni prišla na plan. No... razen tole sva pa seveda mogle malo obdelat. Pa še vse, kar paše tle zraven.

Je  potreben čas za to, da prestopiš stopničko iz kvantitete v kvaliteto. And I like it like that!

 

 

...they'll pass you by

Glory days

in the wink of a young girl's eye

Glory days...

Sing a sad song, just to turn it around

Pride dan, ko se vame z leve…ne da bi se prej najavila…nastani » a certain kind of sadness«.

Se že zbudim vsa zalimana in bi najrajši v stilu »Zaustavite zemlju, silazim!« ignorirala cel svet. Ležala bi v postelji (po možnosti v objemu moža), dokler me ne bi lakota pregnala. Sledil bi sprehod do hladilnika…potešitev esencialnih potreb po hrani. Celice žal potrebujejo ATP (ne vem zakaj mi težijo vsak dan, matr sej mam dost zaloge! Vsega polno rit!  A ne znajo od tam vzet?! ). 

 Potem muzika naglas do onemoglosti.

Namesto tega sem se oblekla, peljala frčafeli v vrtec, šla v službo in si kasneje na poti v Celje ob poslušanju

skoraj brisala eno krokodiljo.

A litlle bit sad...tudi zaradi tega, ker mi moja notranjost pravi, da je najbrž The Boss zadnjič v Evropi, midva pa v četrtek ne moreva na koncert.

 Ja vem, lahko bi šla sama. Ampak to bi blo tko, kot da bi šla na večerjo za dva sama. Sicer bi uživala v muziki ( o tem ni nikakršnega dvoma), ampak bi hkrati 99% časa bi razmišljala:

 Kje si?!  Pogrešam te!

Svet v slikah in številkah