je med veščinami, skupaj z mojim
imenom in priimkom, pisalo v njegovi
taborniški knjižici.
Ne vem natančno kdaj se je začelo...vem samo, da se je hecno končalo. Nikoli nisva en drugemu rekla: Nočem bit več s
tabo. Ne maram te več.
Vse kar se je zgodilo je bilo...hm katera bi bila prava
beseda..." fading".
Nič več
klicanja po telefonu, sedenja s tisto zavtreno žico slušalke na hodniku, samo
neprijetni pogledi, odmikanja na hodniku, menjava številke avtobusa,
druga avtobusna postaja... mojstrsko izmikanje torej.
Tako se pač to
dela, ko si star 15 in nimaš toliko
jajc, da človeku s katerim si kar nekaj časa delil zadnji konec busa št.
11, pisal pisma, sprehajanja po
Trubarjevi, poslavljanja na avtobusni postaji- kjer je trafika še zmeraj točno
taka kot takrat- povedal kar je treba. Jajc, da bi to od njega dejansko hotela.
Kadar
pomislim na to... se mi zdi, kot da sem čakala in čakala na zaključek. To je edini logični
zaključek tega, da z njim dolgo, dolgo časa nisem mogla normalno
spregovoriti, da sem se še nekaj let nazaj ob srečanju počutila kot 16 letna
koklja, ki nikakor ne more it preko.
Majke mi... ko ga naslednjič vidim ga povabim na kavo!
Podnapisi: odprla
škatlo spominov iz omare, prebrala pisma...in se nasmejala. Mladost ne vrne se
nobena...in prav je tako!
In če citiram en komentar : Majstor Đole je sve rekao u pjesmi, ali jebiga čovjek mora sve na svojoj koži isprobati....
Ni komentarjev:
Objavite komentar