Another brick in the wall

Sem imela že vse napisano, v telefonu. Je bila jeza prevelika.  Vse iz same jeze.  Jeze do besed, ki so mi bile izrečene, še večje jeze dejstvu da sem pustila, da me je to 2 dni žrlo, čeprav sem si davno nazaj sama sebi zabičala.

Da sem boljša od nje in da mi nič več ne more.  

Da se ne bom pustila njenim nizkim udarcem, njenim kvazi«jaz in še ta in ta, vemo kaj je dobro zate«.

Ljudje, preveč se ukvarjate z drugimi in premalo sami s seboj in s tistimi s katerimi si delite življenje. Tisti trenutek, ko se mislite pogovarjat o men...usedte se v kot pa počakajte da mine, vzemite dobro knjigo (pa kakršnakoli za vas že je), prižgite si dober film, pejte v gozd, na kolo...ker bo to dosti bolj produktivno.  

Draga moja,  kar si rekla  je v samem bistvu res, pa vendar...če bi vedela kaj je dobro zame in kaj jaz v resnici rabim tega ne bi rekla. Iz 35-letne skupne zgodovine, bi se pač lahko naučila da s takim načinom pri meni dosežeš samo zid.

Berlinski.   

Z bodečo žico. In to boli.

Še bolj pa to, da mi pametuješ kakšne knjige, da berem – kaj sploh se to tebe tiče!  Okusi so čisto subjektivna stvar in ni niti pod razno nekaj kar bi človek obsojal.

Jaz sem tista, ki jih berem in zraven pošteno uživam!

To je vse kar bi ti morala vedet. 

Enkrat sem (ko sem z njo še delila tistih 16 m²) protestno odvihrala iz stanovanja (ja vem zakaj in bi to še enkrat ponovila), peš hodila da mesta,  jokala od Fužin pa tja do Vodmata, se do Trubarjeve umirila in pozvonila  pri prijateljici. 

In točno takrat sem se odločila.  Ne bom se pustila.

Sem se takrat, žal morala vrniti na kraj zločina.

Bom še odvihrala, če se mi bo zdelo tako. Zdaj se mi ni več treba vračat, grem k svojim... and at the end of the day, they are all that matter!

 Cause I have other things to fill my time
You take what is yours and I'll take mine
Now let me at the truth
Which will refresh my broken mind

And? Nothing.

Je že tko močna, da jo občasno sploh ne morem izklopiti, lahko samo potlačim.

Želja ki v meni vzhaja že ...računam...dve leti.  Ko pa zadnje časa vse bolj brskam po svoji glavi...jo vse večkrat najdem. In tlačim...pa spet najdem...pa tlačim...pa...

Vsakič se bolj in bolj spogledujeva. Jaz in podoba kako bi to bilo. 

 Trenutni jaz in moj prihodnji jaz. Trenutni nezadovoljni, rahlo depresivni , brez fokusa  jaz, jaz ki vidi da sem resnično dobra v eni sami stvari ...z jazom, ki bi rad v to našo prihodnost dal več energije.

Ko po dveh dnevih nekega eye openinga ugotoviš, da je tvoj življenski fokus čisto drugje.  In da sem zato v stalnem konfluktu sama s seboj. Nedavna « ko se ti vse kocke poklopjo« ugotovitev,  da rabim ali nekaj iz pritličja (antidepresiv) ali  radical change of life(style).

Se počutim tako kot takrat, ko sem bila noseča. In sem komaj čakala, da bom rodila in sem že takrat čutila kako bo...ko bom prijela tisto malo štruco,  kako se  bova  njo veselila, kako se bomo skupaj sprehajali itd. Tako zdaj čutim kako bi bilo...če bo sploh kdaj.  

 Res...evo zaprem oči in čutim... the peace in me.   

 Ko bi zjutraj vstala, peljala otroke v vrtec, pa na delovno terapijo...pa kamorkoli jih moram že vozit... počasi se bo začelo še plavanje, pa vsi zdravniki.  In potem domov v miru kaj narest, malo podumat sama s sabo.  Pa še kaj, pa še kaj...

Pa to ne za skoz ...samo toliko, da jaz spet postavim svoj vlak na prave tirnice.

Jebeš  krizo, življenje je  samo eno!

The cure

Po 10 dneh morja z eno neprijetno enodnevno prekinitvijo...zelo vročem vikendu (a to, da takoj zamenjam poletje za zimo sem že zaupala?),  je vse kar si želim to, da sem sama.

Čisto sama. 

Moja opravilna sposobnost je enaka ničli.  

Telo in možgani zmatrani, ušesa željna tišine. In po tem malo muzike. 

Dopoldan nikakor nisem našla fokusa, že cel popoldan grizem tiste, ki jih imam najraje in tega res ne maram delat! Mislim, da se mi je skuru filter v glavi...

Že gledam koledar...za en dan dopusta....od jutra  do 17.30.   Jaz, Rožnik, knjiga, Tivoli in senčna  klopca. Brez motenj.

 Close your eyes
Let them rest...

Sing a sad song, just to turn it around

Pride dan, ko se vame z leve…ne da bi se prej najavila…nastani » a certain kind of sadness«.

Se že zbudim vsa zalimana in bi najrajši v stilu »Zaustavite zemlju, silazim!« ignorirala cel svet. Ležala bi v postelji (po možnosti v objemu moža), dokler me ne bi lakota pregnala. Sledil bi sprehod do hladilnika…potešitev esencialnih potreb po hrani. Celice žal potrebujejo ATP (ne vem zakaj mi težijo vsak dan, matr sej mam dost zaloge! Vsega polno rit!  A ne znajo od tam vzet?! ). 

 Potem muzika naglas do onemoglosti.

Namesto tega sem se oblekla, peljala frčafeli v vrtec, šla v službo in si kasneje na poti v Celje ob poslušanju

skoraj brisala eno krokodiljo.

A litlle bit sad...tudi zaradi tega, ker mi moja notranjost pravi, da je najbrž The Boss zadnjič v Evropi, midva pa v četrtek ne moreva na koncert.

 Ja vem, lahko bi šla sama. Ampak to bi blo tko, kot da bi šla na večerjo za dva sama. Sicer bi uživala v muziki ( o tem ni nikakršnega dvoma), ampak bi hkrati 99% časa bi razmišljala:

 Kje si?!  Pogrešam te!

...and how`s your wife?

..so fat that her butt has its own solar sistem

Wouldn`t it be nice

 ...če bi na vsakih vratih bil en okenček, v karterega bi  tam živeča/delujoča oseba napisala, narisala v kakšnem duhovnem stanju je tistega dotičnega dne.  Okenček bi seveda moral biti dinamičen, in update bi moral bit na urni bazi, ker se seveda lahko vse v trenutku spremeni.

Al pa recimo aplikacija za telefone, ki bi ti kar poleg slikice v imeniku, prikazalo še njegovo stanje...kok bi bil svet lepši, kolk manj opravičevanja naslednji dan, kolk manj opravljanja tipa "matr je pa tečna"...

Mislim da vsak zmore toliko samorefleksije, da se vsaj »od oka« oceni v kakšnem stanju je.

 Ampak laganje bi blo prepovedano, veljala bi  +- 25% toleranca  napake.

Moje je že od ponedeljka:

Bitchy as hell!

Sicer ne nadiram vsepovprek (ker to v nobenem stanju ni del mene), še zmer se prijazno nasmiham in pomagam...samo ne me vprašat kaj si mislim o tem in onem! Ker se usuje plaz nič kaj pozitivnih pridevnikov, samih »lepih« besed in mrkih pogledov.  

 

A če si lahko pomagam: NE, ne morem!