Another brick in the wall

Sem imela že vse napisano, v telefonu. Je bila jeza prevelika.  Vse iz same jeze.  Jeze do besed, ki so mi bile izrečene, še večje jeze dejstvu da sem pustila, da me je to 2 dni žrlo, čeprav sem si davno nazaj sama sebi zabičala.

Da sem boljša od nje in da mi nič več ne more.  

Da se ne bom pustila njenim nizkim udarcem, njenim kvazi«jaz in še ta in ta, vemo kaj je dobro zate«.

Ljudje, preveč se ukvarjate z drugimi in premalo sami s seboj in s tistimi s katerimi si delite življenje. Tisti trenutek, ko se mislite pogovarjat o men...usedte se v kot pa počakajte da mine, vzemite dobro knjigo (pa kakršnakoli za vas že je), prižgite si dober film, pejte v gozd, na kolo...ker bo to dosti bolj produktivno.  

Draga moja,  kar si rekla  je v samem bistvu res, pa vendar...če bi vedela kaj je dobro zame in kaj jaz v resnici rabim tega ne bi rekla. Iz 35-letne skupne zgodovine, bi se pač lahko naučila da s takim načinom pri meni dosežeš samo zid.

Berlinski.   

Z bodečo žico. In to boli.

Še bolj pa to, da mi pametuješ kakšne knjige, da berem – kaj sploh se to tebe tiče!  Okusi so čisto subjektivna stvar in ni niti pod razno nekaj kar bi človek obsojal.

Jaz sem tista, ki jih berem in zraven pošteno uživam!

To je vse kar bi ti morala vedet. 

Enkrat sem (ko sem z njo še delila tistih 16 m²) protestno odvihrala iz stanovanja (ja vem zakaj in bi to še enkrat ponovila), peš hodila da mesta,  jokala od Fužin pa tja do Vodmata, se do Trubarjeve umirila in pozvonila  pri prijateljici. 

In točno takrat sem se odločila.  Ne bom se pustila.

Sem se takrat, žal morala vrniti na kraj zločina.

Bom še odvihrala, če se mi bo zdelo tako. Zdaj se mi ni več treba vračat, grem k svojim... and at the end of the day, they are all that matter!

 Cause I have other things to fill my time
You take what is yours and I'll take mine
Now let me at the truth
Which will refresh my broken mind