And? Nothing.

Je že tko močna, da jo občasno sploh ne morem izklopiti, lahko samo potlačim.

Želja ki v meni vzhaja že ...računam...dve leti.  Ko pa zadnje časa vse bolj brskam po svoji glavi...jo vse večkrat najdem. In tlačim...pa spet najdem...pa tlačim...pa...

Vsakič se bolj in bolj spogledujeva. Jaz in podoba kako bi to bilo. 

 Trenutni jaz in moj prihodnji jaz. Trenutni nezadovoljni, rahlo depresivni , brez fokusa  jaz, jaz ki vidi da sem resnično dobra v eni sami stvari ...z jazom, ki bi rad v to našo prihodnost dal več energije.

Ko po dveh dnevih nekega eye openinga ugotoviš, da je tvoj življenski fokus čisto drugje.  In da sem zato v stalnem konfluktu sama s seboj. Nedavna « ko se ti vse kocke poklopjo« ugotovitev,  da rabim ali nekaj iz pritličja (antidepresiv) ali  radical change of life(style).

Se počutim tako kot takrat, ko sem bila noseča. In sem komaj čakala, da bom rodila in sem že takrat čutila kako bo...ko bom prijela tisto malo štruco,  kako se  bova  njo veselila, kako se bomo skupaj sprehajali itd. Tako zdaj čutim kako bi bilo...če bo sploh kdaj.  

 Res...evo zaprem oči in čutim... the peace in me.   

 Ko bi zjutraj vstala, peljala otroke v vrtec, pa na delovno terapijo...pa kamorkoli jih moram že vozit... počasi se bo začelo še plavanje, pa vsi zdravniki.  In potem domov v miru kaj narest, malo podumat sama s sabo.  Pa še kaj, pa še kaj...

Pa to ne za skoz ...samo toliko, da jaz spet postavim svoj vlak na prave tirnice.

Jebeš  krizo, življenje je  samo eno!