Pride dan, ko se vame z leve…ne da bi se prej najavila…nastani
» a certain kind of sadness«.
Se že zbudim vsa zalimana in bi najrajši v stilu »Zaustavite zemlju, silazim!« ignorirala cel svet. Ležala bi v postelji (po
možnosti v objemu moža), dokler me ne bi lakota pregnala. Sledil bi sprehod do
hladilnika…potešitev esencialnih potreb po hrani. Celice žal potrebujejo ATP
(ne vem zakaj mi težijo vsak dan, matr sej mam dost zaloge! Vsega polno rit! A ne znajo od tam
vzet?! ).
Potem muzika naglas do onemoglosti.
Namesto tega sem se oblekla, peljala frčafeli v vrtec, šla v
službo in si kasneje na poti v Celje ob poslušanju
skoraj brisala eno krokodiljo.
A litlle bit sad...tudi zaradi tega, ker mi moja notranjost pravi,
da je najbrž The Boss zadnjič v Evropi, midva pa v četrtek ne moreva na koncert.
Ja vem,
lahko bi šla sama. Ampak to bi blo tko, kot da bi šla na večerjo za dva sama. Sicer bi uživala v muziki ( o tem ni nikakršnega dvoma), ampak bi hkrati 99% časa bi razmišljala:
Kje si?! Pogrešam
te!
mogoče je pa kej takega v zraku. Mene je zadnjč popadla taka žalost, da so krokodilje kar tekle. Tud pogovarjat se nisem bla sposobna , kr tekl je!
OdgovoriIzbriši