"Improkičn" ali what it lacks in beauty, compensates with personality

A je lepa, a ne!
 Je bla tud dobra! Vsi smo jo jedli in noben ni črhnil niti besede.



 Z namenom jo kažem od konca k začetku. Ker:

Med risankami naredim maso. Evo tukaj se že začne improvizacija.

Zaradi pomanjkanja posod za mešanje se odločim, da bom maso lepo zmešala v multipraktiku.

Wrong decision.

Seveda se je vso maslo namesto da bi se zmešalo v maso, zataknilo in zapelo v notranjost metlice. Na koncu sem z mikserjem mešala v posodi od multipraktika.

Potem nekje vmes preberem, da rabim 200g mletih orehov, ki jih nisem imela. Sem pač dala dve pesti doma zmletih mandljev ki mi jih je ostalo od peke brownijew. 

In ko ti piše: nežno vmešaj sneg... je z multipraktikom to nežnost malo težko dosežt- je vse nekako padlo skupaj.

Potem prelijem v tortni model z backpaperjem, hm, hm...masa je komaj pokrila dno.

Spet se znajdem in najdem nek ožji okrogli pekač. Primem  vse skupaj in prestavim.

Daj v ogreto pečico...itak prepozno prižgala. Risank (tud podaljški in enajstmetrovke) je blo konec. Da bi rešila maso pred majhnimi prsti si rečem:

Ah...iz varnosti dam rajš kr zdej v pečico!

 Ko sem  jo vzela iz pečice sem jo gledala in se začela krohotat...ROFL! 

In mantrala: to je torta, to bo torta:)

Komaj jo razrežem na pol- ne se smejat to je pri torti, nepravilno okrogle oblike, katere biskvit ima v višino slabih 2 cm resen izziv.

Pride mož...salve smeha!

Kaj boš pa dala notri?

Banane in smetano.

Režem banane in jih nalagam: Ej, pa dej ti te banane mal na tanjš rež.

Ne, a ne veš da hočem da je torta vsaj 3 cm visoka.

Potem sva se samo še smejala:

Sej ni lepo, je pa najino.

Če bi jaz dobil dve torti, to in eno ful lepo, bi zihr najprej probu tole...ker ta zgleda taka (pavza) domača.
 Tok dobre čokoladne torte še nikol nisi naredila.

 Ko te pogleda in reče: The only way is up...baby...

Ko ugotoviš, da za krohot po katerem te bolijo trebušne mišice in za veselje v hiši potrebuješ samo:
 5 jajc,
150g masla,
150g sladkorja,
100g čokolade v prahu,
 dve pesti doma zmletih mandlje
zihr še kej
pa banano in sladko smetano.

Življenje je lepo:)

100tka ali prolog k torti

100tka, objava namreč!
Fajn je pisat, včasih fajn za nazaj kaj prebrat!
In k vsakem jubileju seveda spada torta. Res slučajno (al je pa to usoda...se bom tukaj pustila presenetit), to sovpada z mojo včerajšnjo ROFL zabavo.  Spekla sem svojo prvo torto!
Danes samo prolog k torti.

Dete ima zdaj konstantna  vprašanja. Kdaj, kaj, zakaj... Spodnji pogovor sem ponovila večkrat.

Dete: Mami kdaj imaš ti rojstni dan?

Jaz: Pozimi ko je zelo mrzlo.

Dete:Kdaj imam pa jaz rojstni dan?

Jaz: Poleti ko je vroče.

Dete: Pa moja sestra? Ima tudi ko je vroče rojstni dan?

Jaz: Ja, tudi.

Dete:Pa oči?

Jaz: Poleti ko smo na morju.

No danes včeraj sva zaradi poledice spustili plavanje (bi se glih do 5h pridrajsale do tja) in me na poti mala sprašuje.

Mami, a je danes zima?
Ja, danes sneži in je zima.

Mami a je danes mrzlo?
Ja, danes je mrzlo. 
Mami, a imaš pol ti jutri rojstni dan in bo torta in baloni? Rumeni? Rumena je moja najljubša barva! Ja!

 V moji glavi poteka naslednji samogovor: sam res. Zakaj nebi spekla torte! Vsi pečejo torte. To res ni neka znanstvena fantastika. In se odločim.

Ja, bom spekla torto in jutri bo torta.

Da me to dete "nadmudri" vsak dan :), sploh ne bom.

Grem na net zberem eno...no prvi recept za čokoladno torto...prepišem sestavine. Se nekje vmes raje odločim za drugega (ki ga seveda nisem ravno natančno prebrala).

Gremo družinsko kupit sestavine- to je praznik!  Ljudje! Mama bo pekla torto. Čokoladno!

Na blagajni zlagamo stvari v vrečko:Mami, a to so stvari za torto?

Ja miška, če bo sreča mila bo kmalu spečen biskvit!

Medtem ko mož plačuje: Mami, a je sreča že mila? 

A veš un moment...

Tole je samo od zadnjih deset dni, in samo tisto kar sem si zapomnila.

...ko ugotoviš, da tvoje malo dete pere tvoj služben mobi, ker češ da je umazan!?  In imaš srečo,  da je samo oldskul nokia in spet dela.

...ko vzameš dopust narediš obveznosti, se po snežnem metežu odpraviš na zapravljanje. Pred trgovino ugotoviš, da si brez plačilnih kartic (ne svojih, kaj šele moževih) in samo 10€ v denarnici?

...ko se zjutraj zbudiš in ugotoviš, da je detetu pod kolenom zrasla ena velika bula? Kako zaboga ji je ratal pr 6 letih dobit vodo v koleno?!

...ko si prepričan, da imaš doma jajca. Začneš mešat sestavine za pecivo in potem ugotoviš, da je nekdo (med katerimi si seveda bila tudi ti) pojedel jajca včeraj za večerjo?

...ko opereš smučarske hlače, rokavice in drugo debelo opremo (ker je pomlad in tega otroci res ne bodo rabili) in potem drugi dan (danes) zapade 10cm snega?! 

...ko parkiraš v prvem nadstropju in potem mrzlično iščeš avto na enaki poziciji v drugem nadstropji? In že razmišljaš da so ti ga spajsnl, potem se pa spomneš da si se eno nadstopje peljala z dvigalom...fuf that one was close.

...ko že pet večerov zapored ugotoviš, da si  tale del knjige že včeraj zvečer prebrala...in zraven seveda zaspala.

L.I.F.E.G.O.E.S.O.N.
What you don't have now will come back again,
You've got heart and you go in your own way

Jogurtovo pecivo...

...mogoče pa iz mene še kaj bo*)

Everybody's talking at me

Zadnje čase imam občutek, da je celo življenje ena faking resna stvar, ki ti ne pusti da zadihaš. 

Služba...resna stvar.

Vzgoja otrok...to je pa najbolj resna stvar na svetu! Če tle zajebeš si u riti. Pa ne samo ti! Tukaj delaš prihodnost...ne svojo!

Mam kakšen dan občutek da samo še govorim ko en robot: ne tega, pospravi to, dej ono, obuj, sezuj, pridna, poredna, ...bleh.  I think I am trying too goddamn hard!

Bi si včasih želela, da bi ji kakšen dan pustila da dela vse kar si zmisl:  pere moj službeni mobi, si roke umije tako da je mokra do rame, si ne umije zob, hodi bosa zunaj, najprej prst v nos pol v usta, vse razmeče nič pospravi, je makarone z roko, kupila jajčke (čokoladne ) vsakič ko gremo v trgovino,  gledala risanke do onemoglosti,  risala po steni ...vse kar si eno 3 letno dete lahko zmisli. In ne je podcenjevat... bi bli presenečeni, kaj vse si tale mala glavca zamisli! 

Pa mož, pa starši, pa prijatelji pa...resna stvar.  Če ne kličeš je narobe, če prevečkrat spet narobe.  Ne objameš narobe, objameš narobe, pi*** za vsakega posebej rabim manual. Ta ja, ta ne, zdej ja, zdej ne...grrrr.

I think I am loossing  the connection with the my inner child... I am not gonna let this to happen- under ANY circumstances!

Mislim...joj...VEM,  da rabim narest kakšno kozlarijo...res srednješolsko neumnost... ki me bo zbudila iz zimske hibernacije. 

                                                Everybody's talking at me
                                            I don't hear a word they're saying
                                              Only the echoes of my mind


PS:  danes imam dopust z naslednjim programom: vrtec, šola, vrtec,  kupi večje obleke za otroke, čistila, vrtec, plavanje, končno doma

A matter of perspective

Skoraj Vsakič, ko poteka malo glasnejši razgovor o moji  jutranji tečnosti nervozi in  drugih podobnih človeških vrlinah zadevah, hočem odpret usta in začet še bolj glasen razgovor. Bi se definitivno končal z loputanjem vrat, jezo, kupom enih bedastih besednih zvez in še čim. Se spomnim na tole:


Eh...ej...vse je OK...v bistvu mi je s tabo lepo...samo drugačna sva...to je vse:)

“You have your way. I have my way. As for the right way, the correct way, and the only way, it does not exist.”

Friedrich Nietzsche