Everybody's talking at me

Zadnje čase imam občutek, da je celo življenje ena faking resna stvar, ki ti ne pusti da zadihaš. 

Služba...resna stvar.

Vzgoja otrok...to je pa najbolj resna stvar na svetu! Če tle zajebeš si u riti. Pa ne samo ti! Tukaj delaš prihodnost...ne svojo!

Mam kakšen dan občutek da samo še govorim ko en robot: ne tega, pospravi to, dej ono, obuj, sezuj, pridna, poredna, ...bleh.  I think I am trying too goddamn hard!

Bi si včasih želela, da bi ji kakšen dan pustila da dela vse kar si zmisl:  pere moj službeni mobi, si roke umije tako da je mokra do rame, si ne umije zob, hodi bosa zunaj, najprej prst v nos pol v usta, vse razmeče nič pospravi, je makarone z roko, kupila jajčke (čokoladne ) vsakič ko gremo v trgovino,  gledala risanke do onemoglosti,  risala po steni ...vse kar si eno 3 letno dete lahko zmisli. In ne je podcenjevat... bi bli presenečeni, kaj vse si tale mala glavca zamisli! 

Pa mož, pa starši, pa prijatelji pa...resna stvar.  Če ne kličeš je narobe, če prevečkrat spet narobe.  Ne objameš narobe, objameš narobe, pi*** za vsakega posebej rabim manual. Ta ja, ta ne, zdej ja, zdej ne...grrrr.

I think I am loossing  the connection with the my inner child... I am not gonna let this to happen- under ANY circumstances!

Mislim...joj...VEM,  da rabim narest kakšno kozlarijo...res srednješolsko neumnost... ki me bo zbudila iz zimske hibernacije. 

                                                Everybody's talking at me
                                            I don't hear a word they're saying
                                              Only the echoes of my mind


PS:  danes imam dopust z naslednjim programom: vrtec, šola, vrtec,  kupi večje obleke za otroke, čistila, vrtec, plavanje, končno doma