"Improkičn" ali what it lacks in beauty, compensates with personality

A je lepa, a ne!
 Je bla tud dobra! Vsi smo jo jedli in noben ni črhnil niti besede.



 Z namenom jo kažem od konca k začetku. Ker:

Med risankami naredim maso. Evo tukaj se že začne improvizacija.

Zaradi pomanjkanja posod za mešanje se odločim, da bom maso lepo zmešala v multipraktiku.

Wrong decision.

Seveda se je vso maslo namesto da bi se zmešalo v maso, zataknilo in zapelo v notranjost metlice. Na koncu sem z mikserjem mešala v posodi od multipraktika.

Potem nekje vmes preberem, da rabim 200g mletih orehov, ki jih nisem imela. Sem pač dala dve pesti doma zmletih mandljev ki mi jih je ostalo od peke brownijew. 

In ko ti piše: nežno vmešaj sneg... je z multipraktikom to nežnost malo težko dosežt- je vse nekako padlo skupaj.

Potem prelijem v tortni model z backpaperjem, hm, hm...masa je komaj pokrila dno.

Spet se znajdem in najdem nek ožji okrogli pekač. Primem  vse skupaj in prestavim.

Daj v ogreto pečico...itak prepozno prižgala. Risank (tud podaljški in enajstmetrovke) je blo konec. Da bi rešila maso pred majhnimi prsti si rečem:

Ah...iz varnosti dam rajš kr zdej v pečico!

 Ko sem  jo vzela iz pečice sem jo gledala in se začela krohotat...ROFL! 

In mantrala: to je torta, to bo torta:)

Komaj jo razrežem na pol- ne se smejat to je pri torti, nepravilno okrogle oblike, katere biskvit ima v višino slabih 2 cm resen izziv.

Pride mož...salve smeha!

Kaj boš pa dala notri?

Banane in smetano.

Režem banane in jih nalagam: Ej, pa dej ti te banane mal na tanjš rež.

Ne, a ne veš da hočem da je torta vsaj 3 cm visoka.

Potem sva se samo še smejala:

Sej ni lepo, je pa najino.

Če bi jaz dobil dve torti, to in eno ful lepo, bi zihr najprej probu tole...ker ta zgleda taka (pavza) domača.
 Tok dobre čokoladne torte še nikol nisi naredila.

 Ko te pogleda in reče: The only way is up...baby...

Ko ugotoviš, da za krohot po katerem te bolijo trebušne mišice in za veselje v hiši potrebuješ samo:
 5 jajc,
150g masla,
150g sladkorja,
100g čokolade v prahu,
 dve pesti doma zmletih mandlje
zihr še kej
pa banano in sladko smetano.

Življenje je lepo:)

100tka ali prolog k torti

100tka, objava namreč!
Fajn je pisat, včasih fajn za nazaj kaj prebrat!
In k vsakem jubileju seveda spada torta. Res slučajno (al je pa to usoda...se bom tukaj pustila presenetit), to sovpada z mojo včerajšnjo ROFL zabavo.  Spekla sem svojo prvo torto!
Danes samo prolog k torti.

Dete ima zdaj konstantna  vprašanja. Kdaj, kaj, zakaj... Spodnji pogovor sem ponovila večkrat.

Dete: Mami kdaj imaš ti rojstni dan?

Jaz: Pozimi ko je zelo mrzlo.

Dete:Kdaj imam pa jaz rojstni dan?

Jaz: Poleti ko je vroče.

Dete: Pa moja sestra? Ima tudi ko je vroče rojstni dan?

Jaz: Ja, tudi.

Dete:Pa oči?

Jaz: Poleti ko smo na morju.

No danes včeraj sva zaradi poledice spustili plavanje (bi se glih do 5h pridrajsale do tja) in me na poti mala sprašuje.

Mami, a je danes zima?
Ja, danes sneži in je zima.

Mami a je danes mrzlo?
Ja, danes je mrzlo. 
Mami, a imaš pol ti jutri rojstni dan in bo torta in baloni? Rumeni? Rumena je moja najljubša barva! Ja!

 V moji glavi poteka naslednji samogovor: sam res. Zakaj nebi spekla torte! Vsi pečejo torte. To res ni neka znanstvena fantastika. In se odločim.

Ja, bom spekla torto in jutri bo torta.

Da me to dete "nadmudri" vsak dan :), sploh ne bom.

Grem na net zberem eno...no prvi recept za čokoladno torto...prepišem sestavine. Se nekje vmes raje odločim za drugega (ki ga seveda nisem ravno natančno prebrala).

Gremo družinsko kupit sestavine- to je praznik!  Ljudje! Mama bo pekla torto. Čokoladno!

Na blagajni zlagamo stvari v vrečko:Mami, a to so stvari za torto?

Ja miška, če bo sreča mila bo kmalu spečen biskvit!

Medtem ko mož plačuje: Mami, a je sreča že mila? 

A matter of perspective

Skoraj Vsakič, ko poteka malo glasnejši razgovor o moji  jutranji tečnosti nervozi in  drugih podobnih človeških vrlinah zadevah, hočem odpret usta in začet še bolj glasen razgovor. Bi se definitivno končal z loputanjem vrat, jezo, kupom enih bedastih besednih zvez in še čim. Se spomnim na tole:


Eh...ej...vse je OK...v bistvu mi je s tabo lepo...samo drugačna sva...to je vse:)

“You have your way. I have my way. As for the right way, the correct way, and the only way, it does not exist.”

Friedrich Nietzsche

 
 

Life is beautiful. Some THINGS just remind you of that more than others.

Kot pred vsako stvarjo, ki meni ni ravno najbolj po godu (sploh če mi izkušnje tako velevajo) bentim! Res bentim!
Da to že ni dopust da bosta moja tašča in tast in moja mama (moj fotr je bolj inerten tip človeka) do mene lahko prišli v copatih! 
Ker me moj že prav dobro pozna in ve, da kar se teh zadev tiče me pusti da se zlajam, potem pa vseeno naredimo tako kot je prav (evo priznam...po njegovo).

Zapiski iz močvirja visokogorja:

Bil je en dan tranzicije (nedelja, ko sem res upala da hitro pride sobota),  ko sem bila nervozna in tečna in...no potem smo se vsi skupaj vnesli.

Ko se vsak večer - iz razloga, ker med vama spi eno luštno že veliko bitje- preden dejansko zaspiš pet minut poslavljaš od svojega moža...(kot) dva zaljubljenca stara 17, ki jima starši ne pustijo spati skupaj...in potem steguješ svoje dolge noge na drugi konec postelje v upanju, da  s prsti v čisti temi najdeš drugi par.

Dvodnevna karta za malo frčafelo: 7,5€.

Sposoja smuč in pancarjev za dva dni: 10€.

Sijaj v njenih očeh in izkušnja ki si jo je s tem pridobila: neprecenljiva.

Ponos staršev ob njenem veselju:neizmerna!  (sploh ko ob vožnji nazaj domov cvili: Mami jaz bi se šla vozit s sedežnico! Mami jaz bi šla smučat!)

Seveda sem si v nenadni želji za malo mojih trenutkov dala slušalke v ušesa, Mumford&Sons tako  naglas, da nisem slišala kvartopircev in vsesplošnih razpravljalcev o vsem in še o čem in kvazi brala knjigo- božansko!

Dopust je dejansko balon sreče. Kjer ni velikih skrbi, v katerem si le ti in tisti ki jih v ta balon povabiš.  Balon ki ga v nedeljo zvečer  (po dopustu ko si že doma in se perilo že suši) napihuješ samo da ne bi spustil...in še ob polnoči  popolnoma ignoriraš dejstvo, da je jutri delovni dan.  Balon ki poči...pa ne ob tistem biiip ko zapiska ura, ki zjutraj beleži tvoj prihod na delovno mesto...ampak ko se ti na modrem ekranu pojavi napis:

Pritisni Ctrl+Alt+Delete za prijavo v sistem 

"Najhuje" pa je, ko ti na koncu tega dopusta ostane:

želja po še

lepi spomini, občutki 

in

kup umazanega perila

 Don't listen to a word I say

The screams all sound the same

Though the truth may vary

This ship will carry our bodies safe to shore