Starejša kot postajam, bolj ga cenim.
Pa ne vem al je to iz naslova upoštevanja te znanstveno dokazane teze "People who have more birthdays live longer." .
Al iz naslova, da sem spet malo zadnja v vrsti in mi kakršnakoli pozornost namenjena samo meni izgleda da neizmerno paše.
Al iz naslova, da sem se mam dosti bolj rada kot včasih in tistim ki jih maš rad privoščiš vse dobro in z njimi rad preživiš nekaj časa.
Al pa tudi to, da cenim to življenje in se tako zavedam tega groznega "sad te ima, sad te nema" in da poti nazaj ni...bemtiš sem malo zavila že v filozofiiranje.
Tako je včeraj zjutraj v naše stanovanje vstopila čistilka, ki je vse pomila, vse zlikala, vse počistila, vzela denar s poličke in popoldan odšla.
Medtem sem se jaz odpeljala k staršem, kjer so mi mati skuhali moje najlubše kosilo, pihali mehurčke v trebušček mojega stalnega spremljevalca in kamor so po malem kapljali nekateri drugi člani družine. Šla po princeski v vrtce, šole... in zvečer, ko je padel že globok mrak in so mala deca že počasi zapirala svoje veke, sama zapustila stanovanje in se usedla v avto...nenamerno tudi brez telefona.
Pot seveda prekratka! Včeraj bi se peljala do Maribora in nazaj v enem kosu...resno me je prešinila ideja o enem krogu po obvoznici in zdajle se res ne spomnim razloga zakaj tega v resnici nisem storila.
Ne vem kaj, a vendar mora biti nekaj-da je muzka tako naglas, da ti zraven malček poskakujejo tudi notranji organi zdravilo. Al je to tisto valovanje zvoka kitare, glasu, ki pride iz zvočnikov, al besedilo ki name vpliva naravnost katarzično, ali pa samo neizmerno dretje ki ga zraven izvajam.
In tko sem dobila točno tisto kar sem mi je najbolj pasalo. Nekoga da je namesto mene pospravil, nekoga da je namesto mene skuhal in nekaj časa zase.
Oh, my life is changing everyday
In every possible way
