ponedeljek, 27. avgust 2012

Heaven is the arms that hold us


Nekje med dopustom mi moj dragi reče:  Še tvoja hoja ni damska!
  1.  Bila sem v japankajh
  2. Dama bi zahtevala, da greš z njo. Ker sama nebi zmogla niti vožnje do tja. Dama bi zahtevala, da se obrne cel ljubi svet samo za to, da bi  se ustreglo njeni želji po tem da greš z njo.
 Kaj šele hoje v tisti vrsti, ki je izgledala tako: mami, oči, teta, moja sestra z družino, moj brat z družino, jaz, in potem še ostali za nami. In hodim tistih 200 m in razmišljam točno o tem.  Kako moram jaz vedno pristati na neke zame osebno neoptimalne rešitve- pa vendar v danem trenutku optimalne glede na situacijo in  vse ostale. Kako sem v vseh »mind/heartbreaking« situacijah fizično sama.  Seveda takrat sploh ne razmišljam tako...takrat se mi zdi vse to logično...ker ponavadi druge rešitve itak ni.  
Pa vendar pride za mano...kot duh se priplazi in vstopi skoz zadnja vrata takrat, ko najmanj pričakujem. Ponavadi me zadane, kot z macolo, v ponedeljek v službi. Ko sedim za računalnikom in dumajem.
To je ena in ponavadi edina zelo smotana stvar tega, da imamo doma posebnega otroka.  Če rabiš varstvo...ga nimaš na hitro kam dat.  No tud če bi se danes odločila, da jo bom čez tri tedne dala nekam...
Dete ima najbrž čez 25 kg,  motorični vzorec enak enoletnemu otroku, miselni in govorni najbrž še manj.

 Komu naj jo dam?! 

Za kakšni dve urci že lahko k mojim staršem...več ne zmorejo. Drugih v familji ni, ki bi jim jo lahko zaupala, brez da bi tudi oni morali vse svoje stvari postavit na glavo.   Dejansko obstaja le ena rešitev, ki se jo bomo sčasom morali poslužiti. Čeprav neradi. 

Pa vendar je treba kdaj svoje sekire nabrusit, kdaj vsaj za nekaj ur/dni povohat normalno družinsko življenje. Kdaj it dlje kot do Krka. 

  In ta je, da jo damo za tisti dan, dva dobrim ljudem v varstvo. Vem da bo v dobrih rokah, vem tudi da bo jokala...

 
Oh my ghost came by
Said who do you love the most
Who you wanna call before you die…
Oh hey heaven is the place we know
Heaven is the arms that hold us
Long before we go

Ni komentarjev:

Objavite komentar