Kar nekaj pove o meni to, da z dvodnevnim obiskom PeKLa srečam kar nekaj prijateljic »brothers in arms«. Enako je z obiskom Soče, kjer imamo že družinsko inventarno številko. In da se z njimi v pol ure pogovorim dosti bolj iskreno, kot z nekom ki ga vidim vsak dan. Seveda so tudi teme drugačne. Dopoldnevi minevajo tako hitro, da bi šla kdaj tja popoldan sama…na kavico, pogovor, objem… na skupinsko potočeno solzo.
Sem v dveh dneh dobila tak »reallity check«, kaj bi lahko bilo če… če nebi šli na operacijo. Če se nebi (že trkam, in upam da bo šlo tako tudi naprej) sicer z zelo radikalnim rezom znebili tega hudiča (kot ga je poimenovala Katja). Hudiču je ime epilepsija. Se mi zdi, da sem takrat dosti lažje to prenašala, kot pa zdaj prenašam gledati to kako drugi trpijo ob tem. Res me je čista groza (in me hkrati ima, da bi vsakič posebej objela tega malega fanta-še dobro da moja mala čisto spontano naredi to namesto mene ), ko vidim… eh ...samo to lahko rečem: RESPECT do mam in majhnih cefizljev, ki jih je to doletelo!
Čeprav še zmeraj trzam in se živciram ob vsakem čudnem obnašanju, sem strašansko vesela in srečna:
- Da nam gre tako dobro.
- Da mi reče:Pila soka po slamici! Hvala lepa mami. Mami avtobus tam! Jedla sirčka s kravico.
- Da hodi, teče, gre sama na ta lahek tobogan v Tivoliju…
Malo bolj sicer norim ko jo moram loviti po vseh hodnikih, cestah.
Ko se vključi njena semipermeabilna membrana na ušesih in mene sploh noče slišat. Medtem seveda, ko očija sliši v prvo in seveda naredi takoj vse kar ji reče.
Da smo vsi do nje »overprotective«, in z njo tečemo in gledamo, da slučajno ne bo preveč padla (čeprav pada ko fuzbaler in si nikoli nič pretresljivega ne naredi), da ji pošteno pomagamo ob plezanju na ta težke tobogane…delamo vse živo…ampak kar je najbolj pomembno:
Je že skoraj 10 mesecev brez napadov, otroku ni treba preživeti skoraj vsega časa v 4 nadstropju PeKla, ni zadeta od vseh zdravil (ker smo tahude že nehali jemati :)), da…ah mnogo stvari...predvsem ni oropana otroštva
...zato sem danes jaz vdihnil zrak
in danes je moj najlepši otrok
danes zaspim ker jutri s tabo se zbudim...
semipremeabilna membrana na ušesih, to si moram zapomnit :)
OdgovoriIzbrišiSicer pa res, super je tale nova Ana, mene je pustila brez besed, ker je tako dolgo nisem videla. Še bolj se mi pa zdi tvoje itak super dojemanje vsega in, veš kaj - to, da vidiš in razumeš druge. Ne morem verjet, po parih letih prva, ki ne zamahneš z roko in izustiš besed, kot so: ah, kaj paj to, sj to ni nč. Možgani se pa cvrejo, po pa glej to sranje. Še prof.N zna to rečt.
Kapo dol, Sraka!
Petra sej pred operacijo sem jaz tud zamahnila z roko in rekla: ja ma pač epilepsijo, kaj nej. Ker res v resnici nisem mela kaj za narest. Zdravila niso prijela, življenje je pa teklo naprej. Drugega kot z roko zamahnit in živeti dalje ti itak ne preostane. Ker ni stvari ki bi jo lahkomjaz naredila da bi karkoli spremenila. Smo imeli res srečo, da je bila odličen kandidat za operacijo in da je ta uspela. Lahko bi bilo tudi drugače. Ampak zdej ko vidim razliko...čeprav direktne primerjave res ni fer delati, ker vsak otrok je individuum in vsak potek te bolezni je drugačen- kaj bi se lahko zgodilo če bi se nadaljevalo tako kot se je.
OdgovoriIzbriši