Naj sije v očeh!

 V 2013 želim, da bi se imeli lepo

.... kjerkoli, karkoli, s komerkoli, kadarkoli...

 Življenje se ne da ustavit poglej,
Vse kar vidiš se pomika naprej, naprej, ooo naprej
  Naj slišim tvoj smeh
  Naj sije v očeh

Vejica!

Nič ni samoumevno. Ne hoja, ne govor,  ne sluh, ne sporazumevanje. Za vse te stvari se morajo ti otroci - in mi starši z njimi - pošteno potruditi.
In včasih na tej poti spoznamo, da ne bomo prišli do cilja.
Takrat s ponosom prestavimo letvico namesto nižje, višje in odpremo šampanjec že za majhno zmago...in - čeprav priznamo da nas še zmeraj "deep down" boli- se požvižgamo na to, da je neki drugi otrok to že pred nekaj leti levoručno in skakajoč na eni nogi naredil!

Bound by wild desire

I fell into a burning ring of fire

I went down, down, down and the flames went higher

Draga velika princeska!

Si predstavljam, da je v tvoji glavi res  topšit žurka, ko ob 2 zjutraj skačeš po postelji. Se smejiš, kot da ti je nekdo ravnokar povedal najboljši vic na svetu...veš kok imam ta smeh rada :)
Nas kličeš:

Ej tastara pridta sem! Tle je ful žur!
 Sploh ne vesta kok je fajn!
Kaj je zdej to?! A vaju EMŠO daje?! 

Samo eno majčkeno prošnjo bi imela: A bi lahko ta žur kakšno noč spustila?

At least three

Ko sem padla in pobrala, sem se odločila. Noben mi nič ne more. Vse dokler še ne znajo vstavljat nekih »matrica like« čipov, ki bi nadzorovali tok mojih misli.  Ker teh mi noben ne more vzet. Noben mi nič ne more. Te so le moje. Lahko vse pošljem na izvorno mesto...v svoji glavi... tako enih stokrat...noben mi nič ne more.

Mislim pa tudi, da to soupada s tem, da je zima je moj letni čas.  Zunaj minus in belo...meni znotraj barvasto in toplo:)

Ja, vem. 

Moje misli so tudi odraz tistega kar okrog sebe slišim, vidim, voham, čutim. Pa vendar se trudim stvari pogledat iz večih zornih kotov.  

Tako po analogiji naravnost ne prenesem tistih, ki ne razmišljajo s svojo glavo.  Še najbolj me pa to moti na tistih, ki so naredili faks, če pa je ta iz naravoslovnih ved pa še toliko bolj.  Tistih, ki vzamejo nekatere stvari za suho zlato. Tisti, ki vidijo samo črno in belo in pozabijo, da je vmes cela paleta barv.  Tistih ki morajo nujno nekaj povedat, pa čeprav gre za kvantno fiziko, a on po poklicu slavist. Če ne veš, reč tako! Al pa bodi tiho. Tistih, ki v prvi sekundi naredijo »jump to conclusion« in seštejejo 1+1 =11. Kaj ti ni jasno, da ne vidiš, da je do tja devet drugih številk?

 Tisti, ki vehementno razlagajo, da je nekaj boljše od drugega in pri tem ne upoštevajo:

1.  Vse je relativno, marsikaj subjektivno!
2. A ste to preverili na vzorcu najmanj 100?
3. Ste upoštevali, da se skupina obnaša drugače kot posameznik?
4. Protone, nevtrone, elektrone,higginsove delce, pa ne vem kaj še vse, ste upošteval?
5. Randomly?
6. Ste naredili enak preizkus najman trikrat in je vsakič pokazal enako?
7.  Ste spremenili pogoje? Je potem pokazalo enako?.... in še mnogo je tega.

Dokler vsega tega ne preverite ne vehementno razlagat, da je moje/tvoje/to bolje od tvojega/mojega/onega.
  In "ne vem,, je priznanje da si človek in da nisi predelal cele Wikipedije (pa še ta ne ve vse!).

Well there is three versions of the story, mine and yours and then the truth. 

(Robbie Williams, Shame)

Pismo

Se ne spomnim kaj  sva se  lani odločila.
Nosi pri nas Dedek mraz al Božiček? 
Komu bomo pisali pismo? 
Dejstvo  da sva oba odraščala z Dedkom mrazom (siva kučma, bela brada...) in ker o Božičku res pojma nimava, sva se hitro zedinila: Dedek mraz.
OK,  to smo rešli.
Kaj bomo napisali? Kaj si dete želi? Če jo vprašaš bom pokazala vse kar je na policah, katalogih itd. Se je Sraka zadnjič znašla:Gremo po Čopovi mimo "milerja" kjer imajo v izložbi Duplo in rečem:
Poglej, kaj od tega naj ti Dedek mraz prinese? Ji naštejem tri stvari. Dete zbere.
OK, tudi to smo rešili.
Smo šli doma takoj v akcijo...dejansko pred računalnik in mali prstki so iskali črke po tipkovnici.

Po tem še narisali.

Tonight we are young

Omladina v petek ne gre iz službe domov.
Omladina hvati ritam!

Belive in things that you do

I was trying to encourage myself really.

Usualy when I get to a hard point of something…I just stop.

So I got to this hard point…and I was asking myself… there must be  something wrong with  me... why do I always give up?

If you belive in things that you do…allows you to get to the end of things

Michael Kiwanuka

Kaj tebi mati ni jasno?

Se igrava Abecedo. Prideva do črke I.

Mati: Katera je prva črka besede Igrače...iiiigrače? Pa iglu- katera je prva črka?

Dete (z malo začudenim pogledom): Prva črka je pravokotnik.

Se voziva po cesti nekdo se  z avtom spomni ustavit sredi ceste.

Mati: Kaj je zdaj to!?

Dete: Mami to je avto!

Se spravljamo k malici. Veliko dete že je puding. Mala še čaka.

Dete: Mami jaz bi tudi puding!

Mati: Miška, mami ma mal težave odpret puding (seveda smo imeli tistega štirioglatega, ki ima zgoraj sekundno lepilo in moraš met grif da spraviš cel pokrov lepo dol).

Dete: Če imate težave pokličite Hano. Mu be...

Sedimo pri terapevtki. Ona pokaže traktor in reče:

T: Kdo bo vozil traktor (v smislu jaz, ti ali mami)?

Dete: Kmet Klemen.

Se vozimo vsi štirje v avtu.

Dete: Jaz sem punca.

Mati: Kaj pa sem jaz?

Dete: Ti si punca mami.

Mati: Kaj pa je tvoja sestra?

Dete:Tudi ona je punca.

Mati: Kaj je pa oči?

Dete: Šofer.

 Mati: Kako veverica dela?

Dete: muki, muki, muki 

V vrtcu imajo enega prijaznega fantka iz Kitajske. Otrokom skušajo približati njegovo deželo in je k njim prišla gospa (pojma nima s kje), ki zna kitajsko in jim je povedala kako se reče dober dan, neke pesmice v kitajščini... Na vratih imajo v  kitajskih pismenkah napisano dober dan (pa še fonetično spodaj). Jaz mati hočem izvedeti malo več.
Mati: Kako se reče dober dan po kitajsko?
Dete: Kitajska je daleč.
Mati:  Kako reče Yo dober dan?
Dete: Dober dan.

Stuck

Huda dilema.

Res ne vem, al bi bila tale naša lokalna osnovna šola brez zvenečega imena dobra za mojo hči?  Ali bi se rajši odločila in dete vpisala na OŠ Ledina..ker sem hodijo sami otroci  ali vnuki slovenskih wanabe eminenc... al pa Majde Vrhovnik da bo v centru...hm al pa Danile Kumar, kjer je mednarodna OŠ.

Dilema...ni dileme...so dileme. Izbira je zaenkrat: shit, crap, semiideal and something ideal in the midlle of nowhere.

No, sicer z ogledi še nisem konec in upam da se mi kje pokaže tista zvezda, ki mi ne bo dala občutka, da sem naredila kompromis med seminormalnim življenjem in izobraževanjem moje velike frčafele.

Pot do sicer obvezne šole ni tako lahka, kot se zdi.  Začela se je letos januarja, z vpisom. No, v bistvu z odlogom vpisa za eno leto. Že za to sem mogla prej nekam poklicat, prositi za uradni dopis gospe doktor, izpolnit nekaj  papirjev pri gospej ki je bila polna vprašanj...kot da imam v posesti svetovno čudo.
Gospa ne.
Samo eno prijazno dete: dve nogi, dve roki, telo, glava, obraz in nasmeh.

To tudi pomeni, da za eno leto odložiš neizbežno odločitev.  Leto je mimo, zdaj nimam več kaj odlašat. In ko že mislim da sem našla to kar sem iskala, vprašam za mnenje za to usposobljeno gospo,  s katero dete preživlja dopoldneve.

Jaz: Kaj vi mislite: bi bilo to zanjo?

Gospa: A vam po pravici povem?

Jaz: Ja.

Gospa: Ona bi se sicer tam počutila zelo vredu, ampak ne. Tam je preveč vse šolsko, nikjer nisem videlo kakšnega takega  ali podobnega otroka  ko je vaše dete.  

Prišli smo med malico, in hrana je za te otroke najvišje na lestvici. Vsi so mirno sedeli in ali jedli. In res ni bilo takega ki bi cel čas hodil naokoli, gledal čez okno...Tudi sicer takšnega otroka ni lahko najti. V Slovenijo sta še dva podobna, oba funkcionalno dosti boljša.

In?  Spet  na začetku...še bolj zmedena. 

Trenutna faza je sicer  opazovanje lokacij, stavb, sob, pogovarjanje, vprašanja taka in drugačna.
 Ko je vse kar veš ko prideš ven, en velik  vprašaj.
  In vse kar čutiš, tisti čudni občutek v trebuhu kateremu se vedno pridruži anksioznost. 

In ko sem taka...sem bolj tiha...in vse bolj in bolj si spet želim to.

Oooo že vidim...Its gonna be a hell of a year!

ABC oprema

Moja ljubezen do črk...hm ne vem kje se je vzela.

Vem,  da sem brala že v srednji šoli in na faksu. Prve knjige ki sem si jih sama kupila so bile od Jane Austen, v angleščini...Penguin izdaja.  Zdej so že malo rumene lepo spravljene v omari. 

Naša dnevna soba je bila polna knjig. Povsod same temno rjave knjižne police z dvema vrstama knjig. Tiste brezvezne zadaj one boljše spredaj, da smo jih lahko vzeli. Nekje med knjigami modra adidas škatla, s popolnoma novimi supergami za tenis od forta. Ker je namreč v trgovini zvedel, da točno takšnih ne bodo delali več in seveda si je na zalogo kupil en par, ki je ...po moji oceni...kakšno leto čakal na uporabo.

Pogleda na toooliko knjig sem se takooo naveličala, da res ne morem, ne morem, ne morem več vsakdanjega pogleda na razgaljene knjižne police polne knjig. Zato svoje skrivam...za belimi vrati vgradne omare.

 Brala sem veliiiko potopisnih romanov. In imela mnooogo idej kako bom jaz tudi nekoč....sanja svinja :) A...sej  bo koruza zrasla! Jo bom jedla!

 Najbolj se mi je vtisnila v spomin neka slovenska jadralja (katere imena in priimka se ne spomnim), ki je z možem francozom jadrala okoli sveta. Mislim da je napisala štiri knjige. Pa tud druge...recimo od Šeruge. Drugi mi niso tako sedli v spomin.

Zadnje leto se te moje ljubezni vse bolj zavedam. In berem, berem, berem.

Ta ljubezen do črk, se je razvila do tega, da jih - črke - opazim povsod.

 In še lepše so mi tam, kamor sicer se spadajo. Njihov pomen je v mojih očeh še večji od tistih na umazano belem listu papirja, naštancanem nekje na Kitajskem za pest riža.

Mogoče ma pa vse veze s tem, da je moj fotr tiskar...seriously!

 Al pa s tem, da je moja mama vsakič zaspala na kavču ob knjigi. In vsak večer ista štorja:

Mami! Spiš!

Mami (v polsedečem položaju, z zaprtimi očmi in knjigo v naročju):Mmmmmmm. Kaj?

Mami! Spiš! Pejt v postlo! (kavč je bil namreč majhen, nas pa pet in s tem pridobljen prostor bi bil dragocen)

Mami ( še zmeraj v polsedečem položaju, z zaprtimi očmi in knjigo v naročju): mmm...berem!

But its the peace that I found 
when I held you around
now, I need your company...