Zgodba gre takole:
Doma imamo že doooolgo časa knjigo Zlata čebelica, v kateri je tudi res lepa ruska ljudska pravljica Trije medvedi. Sigurno veste katero mislim. Dete jo rado posluša in zna dele na pamet. Zraven sta samo dve slikici v rjavi barvi, nič pretresljivo lepega.
Potem eden izmed dobrih decemberskih mož prinese mali frčafeli roza svetlečo debelo knjigo Zlatolaska in trije medvedi...sej ni važno od koga. Njenih 36 strani kartona je prav enako debelih, kot 310 strani Zlate čebelice, kvaliteta in debelina kartona knjige je tukaj obratno-sorazmerna s kvaliteto vsebine.
Kje je tukaj moj gnev?
Ruska ljudska pravljica, ki je bila dobra za ne vem koliko generacij otrok, je dobila preobleko v kateri od samega cukra dobiš sladkorno.
Tukaj deklica ne je zelenjavne juhe (kot jo je jedla že tisočletja), ampak sladko kašo. Sej ni čudno da deca ne marajo več zelenjave če jim še v knjigi tega več ne dajo.
Tukaj deklica ko polomi stol ne vstane in gre mirno v zgornje nadstropje ampak reče:
Jojprejoj kakšna nesreča!...Joj, groza in strah!Panika v glavnem. Ni čudno da je vse več paničarjev, majhnih in velikih "Drama Queen" na tem svetu-če jih še njihova roza svetlolasa, kodrasta Zlatolaska k tem dejanjem tako lepo nagovarja.
V tej knjigi mali Miško deklice, ki spi v njegovi postelji noče ugriznit, ampak ji je samo hotel dat poškote. Piškote ji je hotel dat!
In mi je jasno od kje otrokom v živalskem vrtu: Mami a lahko pobožam medveda?
Medved je divja zver ki ugrizne. Pika stop!
Tudi če do mene pride gospodična Zlatolaska, je sploh ne berem, ampak lepo povem staro dobro rusko varianto. Da o tistih knjigah s sestavljankami ne izgubljam besed.
Sej jim ni treba prižgat poročil ob19 h in rečt: ajde deco
naglejte se teh grozot…navadite se da je življenje ena zajebana stvar, kjer se
ljudje koljejo, ker…pojma nimam zakaj.
Pa tud ni treba da jih vsak dan reši princ na
belem konju, ki potem pred vrati ženskega stranišča čaka svojo princesko, z roza mucakiti torbico v roki.
Ni komentarjev:
Objavite komentar