Če gremo stavek po stavek, je kar nekaj stvari, ki če ravno nisi sin od magnata res ne gre skupaj z dejanskim, realnim življenjem. Noben ne da kruha na mizo če ga ne plačaš in strehe nad glavo če nimaš vsaj za najnižjo možno najemnino. Tisto kar me je pritegnilo je:
It is so important to consider the question: What do I desire?Je blo obdobje ko sem se večkrat dnevno spraševala...a je vredno?
Vedno odgovorila: Ne.
Kaj naredila? Ne najbolj radikalne odločitve,a vseeno sem nekaj naredila. Podrobnosti niso važne a rezultat...to pa. Že nekaj časa mi je dosti boljše, zjutraj brez težav vstanem in se odpravim, tud najdem smisel.
Pa tudi drugače sem nekako našla mir sama s seboj... me ne premakne kar vsaka stvar. Moram samo to še malo premaknit na višji nivo in vskladit glavo s telesom.
Kaj bi delala?
V bistvu je več aspektov, kratkoročni, dolgoročni...
Več brala, več preživela zunaj v zelenju, več pisala, poslušala dobro muziko v živo in v slušalkah, pospravila omare, končno obesila kakšno sliko in druge detajle v stanovanju, naredila (bolj počasi in točno vem kaj) kaj zase. Kar je najbolj glavno pri vsem tem je, da bi imela več energije za delo z mojima frčafelama in da nebi tak, kt se zdaj kakšen dan zgodi, da se popoldan zmatrana kregam z njima... a vse kar bi radi je, da se ukvarjam z njima. A vse kar bi jaz rada je pol ure zase.
Pa dolgoročno...hm sem že večkrat zasmišljala o tem.
Da bi svoje izkušnje in znanje, ki sem ga kot mati mojih dveh frčafel pridobila "šerala" na tiste mame, ki se jim to zgodi.
Ki rabijo samo pogovor z nekom, ki to dejansko razume...pa ne iz knjig psihologije, ampak iz dejanskega življenja. In to večkrat v času procesa. Ker jaz vem, da sem točno to rabila...pa nikjer dobila.
In nekoga ki jim bo povedal kam morajo kakšen papir nest, kaj jim pripada...pa ne naštevanje in drdranje zakonov,kot to naredijo socialne delavke. Ampak malo drugače. Nekaj čemur se v tujini reče special needs advocacy, ampak taka s srcem.
Evo to bi.
Yay, sva spet na istem... :)
OdgovoriIzbrišiTale video... Jaz ga razumem kot sporočilo predvsem tistim, ki so v službah, ki jim niso všeč, ki jim načenjajo živce, posledično zdravje... Razumem ga predvsem kot sporočilo, da ne rabiš kupa denarja, da lahko živiš in delaš, kar ti veleva srce. Seveda pa ne moreš brez nekih prej izpolnjenih pogojev... In ni za kake nore ideje, za realne, ko se človek najde in ustali, to pa ja. In to mi je všeč.
Tale advocacy, ne boš verjela, odkar jaz razmišljam o tem (cca.3 leta), sem naletela na vsaj 30 društev, klubov, takihindrugačnih organizacij pri nas, kjer posebne mame to KAOdelajo. A jih noben ne pozna, vsaj jaz ne vem, da bi kdo, ko se jim zgodi posebna potreba v družini, prišel do koga od teh ljudi. Še vedno je TOP sonček in sožitje, kar sem ugotovila po sedmih letih iskanja sebe v tem poslu. Jaz bi bila pa rada pri njih aktivna. Evo, to bi :)
Pa dejva že enkrat malo časa za kavico... a?
Petra društva, klubi...niso zame.
OdgovoriIzbrišiKava, kaj praviš na torek?