V nogavicah hodiš po stanovanju in kar naenkrat stopiš v lužo in veš da streha ne pušča.
Te že 4 km nekam...parkiraš...tečeš po stopnicah v stanovanje direktno k cesarju tam pa vse predpripravljeno za 4 letnico...grrr.
Se v sredo zbudiš globoko v sebi prepričan da je četrtek.
V zmedi neusklajenih notranjih lun s tistimi vesoljskimi stojiš na Pediatrični pred avtomati. Vržeš denar za kavo v en avtomat, vzameš drobiž ki ti ga je vrnil, pritiskaš na gumb za - sladkor in vtipkaš kodo . In čakaš...in čakaš...in čakaš. Potem še enkrat pritisneš kodo. Pa spet čakaš.
Na...potem se vklopita tisti dve možganski celici, ki sta bili v tistem času budni. In poslušaš njun pogovor: Celica 1: Lej jo no, dnar daje v levi avtomat...k je bajdvej avtomat za hrano...kavo čaka pa na desnem avtomatu. Celica 2: A lej jo, zdej je kodo vtipkala še v desni avtomat...sej bo, sej bo. Celica 1: lej jo še kr čaka...
Na potem te vse to prebudi... in ugotovim:
Da sem dnar dala v levi avtomat, ki je bil za hrano. Najprej vtipkala kodo v desni avtomat (za tople napitke) in čakala. Ugotovila da ni prišlo nič, vtipkala kodo še v levi avtomat in spet čakala. Potem vse to nekako skapirala in odprla režo v levem avtomatu kjer me je čakal čokoladni Corny.
In bla vesela da mi je ostalo 30 centov za kavo v desnem avtomatu.
Nepričakovano... cel zajtrk :)
People like us—we don’t
Need that much, just some-
One that starts,
Starts the spark in our bonfire hearts
Od silnega smejanja sem se komaj umirila. Drugo leto že gulim to rusko azbuko, no cirilico. Bi človek rekel, da bi mi branje moralo iti malo bolje. Cccc...ne.
V resnici je to sneg.
And I can't change
Even if I tried
Even if I wanted to...
