Ko je noč edino kar mi preostane in je čisto moja, moja. Tišina, spokojnost, čas ki ga ukradem. In berem...brez da bi pogledala na uro do 2.40....pa bi še samo me je tako zeblo da sem se mogla it gret. In drugi dan ob 6.00 polna energije vstanem.
Ko me ob nočnem prihodu v spalnico vpraša:
Kaj pa ti?
Nič, na stranišče sem šla. (Ker to da sem brala do 2.40 bi blo malo preveč)
Ko se mi zdi da je to v pozitivnem res neverjetno, da lahko ob 20.20 sedem na kolo, se odpeljem na drugi konec Ljubljane, tam uživam ob Baileyu in pogovoru... in dobesedno kruzam lagano sportski nazaj.
In si mislim...matr mi je lepo!
Sosed dobr si tole spesnu, soseda dobr si to zapela!
Življenje hitr mine In vse kar ti ostane Je občutek, ki ne izgine ...
Dejstvo, da imam ta trenutek na sebi nogavice, datum na koledarju, šklepetanje listja pod nogami in še kaj, kažejo na to, da se poletje dejansko bliža h koncu.
Evo. Naredim črto pod poletje.
Prebrala to in še kaj:
Rachel Gibson: Kar ljubiš to poljubiš
Miha Mazzini: Če ti kaj ni prav, se pa izseli
Suzan Elizabeth Philips: Trmoglavka Arto Paasilinna: Dedu za Petami Lisa Jewell: The truth about Melody Brown Susane Elizabeth Philips: Heaven Texas Sophie Kinsella: Mi daš svojo številko Arto Paasilina: Skupinski samomor Kathryn Stockett: Služkinje Sophie Kinsella: Twenties girl
I do not care what you think. I confess. I am a chicklit fan.
Je že tko močna, da jo občasno sploh ne morem izklopiti, lahko
samo potlačim.
Želja ki v meni vzhaja že ...računam...dve leti.Ko pa zadnje časa vse bolj brskam po svoji
glavi...jo vse večkrat najdem. In tlačim...pa spet najdem...pa tlačim...pa...
Vsakič se bolj in bolj spogledujeva. Jaz in podoba kako bi
to bilo.
Trenutni jaz in moj prihodnji
jaz. Trenutni nezadovoljni, rahlo depresivni , brez fokusa jaz, jaz ki vidi da sem resnično dobra v eni
sami stvari ...z jazom, ki bi rad v to našo prihodnost dal več energije.
Ko po dveh dnevih nekega eye openinga ugotoviš, da
je tvoj življenski fokus čisto drugje. In
da sem zato v stalnem konfluktu sama s seboj. Nedavna « ko se ti vse kocke poklopjo« ugotovitev, da rabim ali nekaj iz pritličja (antidepresiv)
ali radical change of life(style).
Se počutim tako kot takrat, ko sem bila noseča. In sem komaj
čakala, da bom rodila in sem že takrat čutila kako bo...ko bom prijela tisto
malo štruco, kako se bova njo veselila, kako se bomo skupaj sprehajali
itd. Tako zdaj čutim kako bi bilo...če bo sploh kdaj.
Res...evo zaprem oči in čutim... the peace in me.
Ko bi zjutraj vstala,
peljala otroke v vrtec, pa na delovno terapijo...pa kamorkoli jih moram že
vozit... počasi se bo začelo še plavanje, pa vsi zdravniki. In potem domov v miru kaj narest, malo podumat
sama s sabo. Pa še kaj, pa še kaj...
Pa to ne za skoz ...samo toliko, da jaz spet
postavim svoj vlak na prave tirnice.
Ko sem maja spodnjemu sosedu altruistično posodila svoj del vrta, si nisem nadejala nobenih sadežev.
A glej ga zlomka...sosed -podnajemnik- se pred dnevi nepričakovano izseli in mi (za)pusti:
