Ko tvoje 3 letno dete na poti v vrtec z odločnim
glasom reče: Mami! Radio City naštimi! Potem veš, da v vzgoji nisi veliko falil. In da je vredna tiste četrtinke Štajerke ki je v njej.
Side efect je pa žal to, da sem danes že večkrat aktivna udeleženka naslednjega
pogovora:
Dete: Lentamo!
Jaz: Kdo lenta?
Dete: Strici in tete!
V življenju se trudim ostati zvesta…predvsem sama sebi.
Potem možu, potem otrokom. Pa staršev in bratov, sester si tudi ne morem
izbrati...
Čeprav če pogledam nazaj sem- glede na mojo nizko
samozavest in očitno dobrim generalom, ki sem se jim pustila voditi- večinoma sledila
drugim. Sedaj pa... čeprav šele pri 30+,
se ne pustim motit in me prav eno figo briga kaj, kdo, zakaj, kako...sem sama
sebi general. Če meni tako paše, vam ni treba skrbeti, če nebi jaz mogoče rajši tako ali drugače. Ker če bi jaz
hotela ...bi drugače tudi bilo. Res pa je, da so redke stvari, ki jih delam
"helter skelter" in vse mrljavžntkrat razmislim.
Za ostale pa:
večkrat se zgodi da vlagam v kakšno poznantsvo/prijateljstvo,
ki se mi zdi vredno...pa vendar kasneje ugotovim da (očitno vsaj nekaj od tega?!): smrdim na
kilometer, nisem normalna, moje
življenje ravno ni Santa Barbara in nimam stalnih novih tem, predvsem o njih
lih ne začnem govorit takoj, ko dobim tisti klišejevski: Kako si? Kako pa kej
pri vas?
Nekateri so sateliti, ki krožijo in jih občasno, a redno
videvam.
Spet drugi so kot utrinki, pridejo za tisti trenutek
...if you compare it with infinitty...
razburkajo moje življenje in jih že naslednji trenutek ni več.
Nekateri so
kot kometi, veš da prihajajo, sem jih
vesela ko jih vidim in enako vesela, ko zaidejo za obzorje.
Seveda so najboljša poznanstva/ prijateljstva tista, ki
se definirajo s tem da tudi če ga (s tem mislim človeka in spol ni definiran) ne vidiš, slišiš nekaj časa (lahko so dnevi, tedni ali
leta), je vse tako kot bi se nazadnje videli minuto nazaj. S tem osebkom bi šla na kavo jutri ali pa tudi čez tri leta.
Sem se navadila da ljudje prihajajo in odhajajo z mojega
življenja, stalnic (razen družinskih) je bolj malo.
Ostati zvesta pomeni tudi da sledim principom, ki so mi
jih privzgojili in tistim ki sem jih s časom prisvojila.
In slediti
principom...stane.
Cena je včasih v evrih, drugič v čudnih pogledih, tretjič
v ... eh valut je mnogo
Danes eno leto nazaj sem - popolnoma prepričana da delam prav- oddala svoje malo dete dobrim ljudem v "popravilo".
Najprej eno uro pretakala krokodilje solze, potem pol dneva- povsem mirna- presedela v prelepem parku in si krajšala čas z Jej moli ljubi.
Še zmeraj se spomnem klopce kjer sem sedela in zapisa v knjigi, ki je šel nekako takole:
Kako se počutiš ob tej ločitvi? Kot bi imela prometno nesrečo...vsak dan dve leti skupaj!
V sekundi sem se poistovetila s tem zapisom, smo da jaz nisem doživljala ločitve, ampak totalni emocionalni rollercoaster zaradi svojih otrok!
In jokala od sreče, ko je po 8 urah odprla oči in rekla: MAMI! Temu je sledilo 5 dni nevedenja, potem še 5 dni siljenja s hrano...do prvega izhoda v Mac, kjer se je dete pošteno najedlo pomfrija:)
Mala je fajterca v pravem pomenu besede!
Jaz pa...hm? Takrat se mi ni zdelo nič takšnega da sva šle same v Pariz...še zdaj se mi ne zdi to nič takšnega. Po tem pa so mi vsi govorili, da oni pa sami res nebi mogli it.
In tako se že eno leto trepljam po rami in si govorim: Dobr si to nardila!
In kot se seveda za tak veliki dan spodobi smo danes -res čisto naključno- dali mali zadnjo kapljico depakine. Od jutri naprej samo še ena arcnija...juhej... NAJ GRE LE TAKO NAPREJ!
