Bila je prva škatla z oblekami. Na njej je pisalo:
Zimske obleke, Služba.
Torej stvari, ki jih letos aprila nisem potrebovala.
Še zmeri jo imam pred očmi. Točno vem kakšne
velikosti je bla. Vem, da jo je prijel in
nesel v avto. Najbrž je prišla tud do sem. Pol pa...gone, vanished, udrla v zemljo...
Pregledali vse sobe, kote in kotke v notranjosti. Ni.
Pregledali staro bivališče. Ni.
V RK al Humano tud ni šla, ker v ta dva kontejnerja smo
metali samo vreče.
A kako, da sem šele zdaj opazila?
Hja. Zvečer sem hotla
prštimat kaj bom jutri obleka, k bom šla v službo. Sem si zamislila točno
določene temno modre hlače in črtasto majico z ¾ rokavi. Pregledala vse in ju
ni blo nikjer v omari. Potem se spomnem na zimske tople puloverje.
Glejgazlomka...tudi teh ni. In moje smučarske hlače...ni. In iskanje se je začelo.
Zdej študiram, če bi si dala tud jaz z bagrom prekopat travo. Mam en občutek, da tud pri meni ne bo nič.
Pa tud ura bagra je draga, da bo skor isto, k če se odpeljem
v en trgovski center in obnovim zalogo...in ne to mi ni v največje veselje na tem svetu
