Nekaj časa nazaj sem na moji knjigi obrazov videla tale video.
Če gremo stavek po stavek, je kar nekaj stvari, ki če ravno nisi sin od magnata res ne gre skupaj z dejanskim, realnim življenjem. Noben ne da kruha na mizo če ga ne plačaš in strehe nad glavo če nimaš vsaj za najnižjo možno najemnino. Tisto kar me je pritegnilo je:
It is so important to consider the question: What do I desire?
Je blo obdobje ko sem se večkrat dnevno spraševala...a je vredno?
Vedno odgovorila: Ne.
Kaj naredila? Ne najbolj radikalne odločitve,a vseeno sem nekaj naredila. Podrobnosti niso važne a rezultat...to pa. Že nekaj časa mi je dosti boljše, zjutraj brez težav vstanem in se odpravim, tud najdem smisel.
Pa tudi drugače sem nekako našla mir sama s seboj... me ne premakne kar vsaka stvar. Moram samo to še malo premaknit na višji nivo in vskladit glavo s telesom.
Kaj bi delala?
V bistvu je več aspektov, kratkoročni, dolgoročni...
Več brala, več preživela zunaj v zelenju, več pisala, poslušala dobro muziko v živo in v slušalkah, pospravila omare, končno obesila kakšno sliko in druge detajle v stanovanju, naredila (bolj počasi in točno vem kaj) kaj zase. Kar je najbolj glavno pri vsem tem je, da bi imela več energije za delo z mojima frčafelama in da nebi tak, kt se zdaj kakšen dan zgodi, da se popoldan zmatrana kregam z njima... a vse kar bi radi je, da se ukvarjam z njima. A vse kar bi jaz rada je pol ure zase.
Pa dolgoročno...hm sem že večkrat zasmišljala o tem.
Da bi svoje izkušnje in znanje, ki sem ga kot mati mojih dveh frčafel pridobila "šerala" na tiste mame, ki se jim to zgodi.
Ki rabijo samo pogovor z nekom, ki to dejansko razume...pa ne iz knjig psihologije, ampak iz dejanskega življenja. In to večkrat v času procesa. Ker jaz vem, da sem točno to rabila...pa nikjer dobila.
In nekoga ki jim bo povedal kam morajo kakšen papir nest, kaj jim pripada...pa ne naštevanje in drdranje zakonov,kot to naredijo socialne delavke. Ampak malo drugače. Nekaj čemur se v tujini reče special needs advocacy, ampak taka s srcem.
Nisem še začela brat nobene knjige s kupa...zato ne predvidevat, da je spodnji zapis posledica prebiranja kokošjih knjig. Je samo en tak majhen povzetek tihega in glasnega razmišljanja, dogajanja okrog mene in dejstva da sem .... hopelessly romantic.
OK pustmo krizo pa to...pa tud tiste extremne primere brez strehe nad glavo. Služba se že nekako najde, če ne zdaj pa čez nekaj časa...ampak odkriti tistega nekoga...
Ljubezen je seveda slepa, ne vidi ne velikosti, ne barve, ne spola, ne starosti, ne nacionalnosti, ne kufrov ki jih s sabo nosiš. Če jo čutiš jo čutiš...vsa ostala dejstva izpuhtijo.
Tako imam nekaj prijateljev, znancev, sodelavcev ki imajo partnerje z drugih držav. Držav, ki niso države bivše Juge in je jezikovna bariera zato večja.
Moraš met jajca, da narediš tak korak.
Čeprav... če pomislim... mislim da moraš met večja jajca, da tistemu lepemu občutku v trebuhu -al pa mogoče malo nižje- zavestno rečeš ne. Samo zato, ker nisi pripravljen spremenit svojih ustaljenih poti, ker si ne upaš probat. In če ne greš, če ne probaš...po mojem se grizeš celo življenje z vprašanjem: a bi ratal?
Se zgodi tisti usodni trenutek, ko se roki dotakneta, usta se zbližajo...in potem te tako premakne...da..kar naenkrat...out of blue sky... veš da brez nje/njega ne moreš več živet.
To je...beyond anything, everything, anybody and everybody!
Te ne ustavijo ne meje, ne dvojina v slovnici, ne osebe ki ti probavajo vsadit seme dvoma...takrat veš da bo ratal!
To velja tud če se ti enak premik zemlje, pozitivni potres, sprememba magnetnega polja zgodi s komerkoli... tud če je s sosednje ulice, al pa klopi.
Včasih rabim:
samoto
muziko na ušesih
nočno vožnjo kamorkoli
čumnato z brljivko in dobrimi zvočniki
tri dni tišine
biti žalostna brez kakršnega koli pravega razloga
Včasih je zdaj.
Včasih imam moža ki:
me skuša razumet v trenutkih, ko še sama sebe ne
me z nasmehom zapre v sobo, v kateri s slušalkami strastno poslušam svojo Youtube listo
zapre še vrata dnevne sobe, da ne sliši mojega petja
