Mati: Katera je prva
črka besede Igrače...iiiigrače? Pa iglu- katera je prva črka?
Dete (z malo začudenim pogledom): Prva črka je pravokotnik.
Se voziva po cesti nekdo se z avtom spomni ustavit sredi ceste.
Mati: Kaj je zdaj to!?
Dete: Mami to je avto!
Se spravljamo k malici. Veliko dete že je puding.Mala še čaka.
Dete: Mami jaz bi tudi
puding!
Mati: Miška, mami ma mal
težave odpret puding (seveda smo imeli tistega štirioglatega, ki ima zgoraj
sekundno lepilo in moraš met grif da spraviš cel pokrov lepo dol).
Dete: Če imate težave
pokličite Hano. Mu be...
Sedimo pri terapevtki. Ona pokaže traktor in reče:
T: Kdo bo vozil traktor
(v smislu jaz, ti ali mami)?
Dete: Kmet Klemen.
Se vozimo vsi štirje v avtu.
Dete: Jaz sem punca.
Mati: Kaj pa sem jaz?
Dete: Ti si punca mami.
Mati: Kaj pa je tvoja
sestra?
Dete:Tudi ona je
punca.
Mati: Kaj je pa oči?
Dete: Šofer.
Mati: Kako veverica dela?
Dete: muki, muki, muki
V vrtcu imajo enega prijaznega fantka iz Kitajske. Otrokom skušajo približati njegovo deželo in je k njim prišla gospa (pojma nima s kje), ki zna kitajsko in jim je povedala kako se reče dober dan, neke pesmice v kitajščini... Na vratih imajov kitajskih pismenkah napisano dober dan (pa še fonetično spodaj). Jaz mati hočem izvedeti malo več. Mati: Kako se reče dober dan po kitajsko? Dete: Kitajska je daleč. Mati: Kako reče Yo dober dan? Dete: Dober dan.
Res ne vem, al bi bila tale naša lokalna
osnovna šola brez zvenečega imena dobra za mojo hči? Ali bi se rajši odločila in dete vpisala na OŠ
Ledina..ker sem hodijo sami otrociali
vnuki slovenskih wanabe eminenc... al pa Majde Vrhovnik da bo v centru...hm al pa Danile
Kumar, kjer je mednarodna OŠ.
Dilema...ni dileme...so dileme. Izbira je zaenkrat: shit,
crap, semiideal and something ideal in the midlle of nowhere.
No, sicer z ogledi
še nisem konec in upam da se mi kje pokaže tista zvezda, ki mi ne bo dala
občutka, da sem naredila kompromis med seminormalnim življenjem in izobraževanjem
moje velike frčafele.
Pot do sicer obvezne
šole ni tako lahka, kot se zdi.Začela se
je letos januarja, z vpisom. No, v bistvu z odlogom vpisa za eno leto. Že za to
sem mogla prej nekam poklicat, prositi za uradni dopis gospe doktor, izpolnit
nekajpapirjev pri gospej ki je bila
polna vprašanj...kot da imam v posesti svetovno čudo.
Gospa ne.
Samo eno prijazno dete: dve nogi, dve roki,
telo, glava, obraz in nasmeh.
To tudi pomeni, da za eno leto odložiš neizbežno odločitev. Leto je mimo, zdaj nimam več kaj odlašat. In ko že mislim da sem našla to kar sem iskala, vprašam za
mnenje za to usposobljeno gospo, s
katero dete preživlja dopoldneve.
Jaz: Kaj vi mislite:
bi bilo to zanjo?
Gospa: A vam po
pravici povem?
Jaz: Ja.
Gospa: Ona bi se sicer
tam počutila zelo vredu, ampak ne. Tam je preveč vse šolsko, nikjer nisem
videlo kakšnega takega ali podobnega otroka ko je vaše dete.
Prišli smo med malico, in hrana je za te otroke najvišje na lestvici.
Vsi so mirno sedeli in ali jedli. In res ni bilo takega ki bi cel čas hodil
naokoli, gledal čez okno...Tudi sicer takšnega otroka ni lahko najti. V Slovenijo
sta še dva podobna, oba funkcionalno dosti boljša.
In? Spet na začetku...še bolj zmedena.
Trenutna faza je sicer opazovanje lokacij, stavb, sob, pogovarjanje,
vprašanja taka in drugačna.
Ko je vse kar veš ko prideš ven, en velik vprašaj.
In vse kar čutiš, tisti čudni
občutek v trebuhu kateremu se vedno pridruži anksioznost.
In ko sem taka...sem bolj tiha...in vse bolj in bolj si spet želim to.