Heaven is the arms that hold us

Nekje med dopustom mi moj dragi reče:  Še tvoja hoja ni damska!

1.  Bila sem v japankajh
2. Dama bi zahtevala, da greš z njo. Ker sama nebi zmogla niti vožnje do tja. Dama bi zahtevala, da se obrne cel ljubi svet samo za to, da bi  se ustreglo njeni želji po tem da greš z njo.

 Kaj šele hoje v tisti vrsti, ki je izgledala tako: mami, oči, teta, moja sestra z družino, moj brat z družino, jaz, in potem še ostali za nami. In hodim tistih 200 m in razmišljam točno o tem.  Kako moram jaz vedno pristati na neke zame osebno neoptimalne rešitve- pa vendar v danem trenutku optimalne glede na situacijo in  vse ostale. Kako sem v vseh »mind/heartbreaking« situacijah fizično sama.  Seveda takrat sploh ne razmišljam tako...takrat se mi zdi vse to logično...ker ponavadi druge rešitve itak ni.  

Pa vendar pride za mano...kot duh se priplazi in vstopi skoz zadnja vrata takrat, ko najmanj pričakujem. Ponavadi me zadane, kot z macolo, v ponedeljek v službi. Ko sedim za računalnikom in dumajem.

To je ena in ponavadi edina zelo smotana stvar tega, da imamo doma posebnega otroka.  Če rabiš varstvo...ga nimaš na hitro kam dat.  No tud če bi se danes odločila, da jo bom čez tri tedne dala nekam...

Dete ima najbrž čez 25 kg,  motorični vzorec enak enoletnemu otroku, miselni in govorni najbrž še manj.

 Komu naj jo dam?! 

Za kakšni dve urci že lahko k mojim staršem...več ne zmorejo. Drugih v familji ni, ki bi jim jo lahko zaupala, brez da bi tudi oni morali vse svoje stvari postavit na glavo.   Dejansko obstaja le ena rešitev, ki se jo bomo sčasom morali poslužiti. Čeprav neradi. 

Pa vendar je treba kdaj svoje sekire nabrusit, kdaj vsaj za nekaj ur/dni povohat normalno družinsko življenje. Kdaj it dlje kot do Krka. 

  In ta je, da jo damo za tisti dan, dva dobrim ljudem v varstvo. Vem da bo v dobrih rokah, vem tudi da bo jokala...

 

Oh my ghost came by
Said who do you love the most
Who you wanna call before you die…
Oh hey heaven is the place we know
Heaven is the arms that hold us
Long before we go

Art sobota

 

The cure

Po 10 dneh morja z eno neprijetno enodnevno prekinitvijo...zelo vročem vikendu (a to, da takoj zamenjam poletje za zimo sem že zaupala?),  je vse kar si želim to, da sem sama.

Čisto sama. 

Moja opravilna sposobnost je enaka ničli.  

Telo in možgani zmatrani, ušesa željna tišine. In po tem malo muzike. 

Dopoldan nikakor nisem našla fokusa, že cel popoldan grizem tiste, ki jih imam najraje in tega res ne maram delat! Mislim, da se mi je skuru filter v glavi...

Že gledam koledar...za en dan dopusta....od jutra  do 17.30.   Jaz, Rožnik, knjiga, Tivoli in senčna  klopca. Brez motenj.

 Close your eyes
Let them rest...

Kaj ti pomaga doktorat, če ne znaš žarnice zamenjat?

 Moram priznat, da sem bila kar malo zgrožena.

 In ko sem dotične starše (sicer dolgoletne prijatelje) vprašala: Pa se ti ne zdi da bo otroku v šoli malo dolgčas ? Je bil odgovor: Ne, sej bo imel dosti dela s tem da se nauči 4 prav napisat! Dete nima niti šest let.  Šole od vpisa še ni blizu videl!

Pa sej nebi nič rekla, če bi otrok to hotel...ampak dete je reklo: Jaz nebi računov! Jasno in glasno. Vsakič posebej.

A jih je dobil...vsak dan 16... in med njimi tudi: 

21-12=    

6+7-1=

In če je narobe izračunal...poprava. Pol se mi je še enkrat zdelo, da moram to svojo zgroženost izrazit...in sem jo na malo bolj strokoven način, češ da niti njegovi možgani najbrž niso še tam itd. pa sem videla, da tukaj nič ne pomaga. A sem povedala da jih še nima 6?

 OK, eno je otroška raziskovalnost, ko jih zanima vse živo (poudarek je na jih), od tega kdo je tista prva mamica ki je bila na svetu, do tega zakaj je v morju sol, kaj je v vesolju...drugo pa to da ga siliš v računanje samo zato ker je dete dobro v številkah. Brez skrbi bo v življenju dovolj priložnosti, da to izrabi sebi v prid.

Jaz mislim, da se šola (ali mala šola po starem) z razlogom začne pri 6...ker mali možgančki se morajo do takrat naigrat, sprobavat motoriko, veselit, početi veliko tistega, kar jim je ljubo, pa čeprav ravsanja z bratci in sestrami (ej HALO! to je zelo pomemben »survival skill« v šoli) ...učit matematiko preko fižolčkov, jabolk, račk, sprobavat al gre dotični šrauf res v tisto luknjo...

Sem seveda malo raziskala ( tole sicer ni suho zlato in najbrž so res izjeme  ter drugačni pogledi ) sem  našla naslednje:

»Preschoolers provide remarkable examples of how children play an active role in their own cognitive development, especially in their attempts to understand, explain, organize, manipulate, construct, and predict. Young children also see patterns in objects and events of the world and then attempt to organize those patterns to explain the world.
At the same time, preschoolers have cognitive limitations. Children have trouble controlling their own attention and memory functions, confuse superficial appearances with reality, and focus on a single aspect of an experience at a time. Across cultures, young children tend to make these same kinds of immature cognitive errors.
Piaget referred to the cognitive development occurring between ages 2 and 7 as the preoperational stage. In this stage, children increase their use of language and other symbols, their imitation of adult behaviors, and their play. Young children develop a fascination with words—both good and bad language. Children also play games of make-believe: using an empty box as a car, playing family with siblings, and nurturing imaginary friendships.
Piaget also described the preoperational stage in terms of what children cannot do. Piaget used the term operational to refer to reversible abilities that children had not yet developed. By reversible, Piaget referred to mental or physical actions that can go back and forth—meaning that they can occur in more than one way, or direction. Adding (3 + 3 = 6) and subtracting (6 − 3 = 3) are examples of reversible actions. Children at this stage, according to Piaget, make use of magical thinking based on their own sensory and perceptual abilities and are easily misled.«

Izklopite svoje pretirane ambicije do otrok in vklopite zdravo pamet!  Šole še povohal niso.

Vir: http://www.cliffsnotes.com/study_guide/Cognitive-Development-Age-26.topicArticleId-26831,articleId-26773.html

reci in piši

Se ne spomnim nobenega drugega, ki bi še imel uro, ki se jo mora vsak dan ročno navijat.

Ko sem ga vprašala: »Koliko je ura?« je počasi obrnil roko, zavrtel uro da je lažje videl in rekel: » Ura je… reci in piši… tričetrt na pet.»

Ura se je ustavila.

Jaz pa moram še zmeraj pošteno razmislit koliko je tričetrt na pet.

Days like this

Spet bomo šli. 

Pod zavetje stoletne oljke nabirat zrele fige.

Do takrat pa... popoldanski bralni krožek pod zavetjem domače klime.

 

...When there's no one complaining there'll be days like this
When everything falls into place like the flick of a switch
Well my mama told me there'll be days like this

When you don't need to worry there'll be days like this
When no one's in a hurry there'll be days like this...