Včasih Nikoli ne vem ali
se stvari samo zgodijo, al se zgodijo z namenom?
Eh...razpravljanje o tem, je
še en »neverending story« tipa kaj je blo prej kura al jajce? Zato bom nehala.
Za mano je
najbolj »spooky in a bad way« obdobje tega leta, tak:
ki se ti vtisne
v spomin,
se spomnim
točno kje sem se peljala, kaj sem rekla,
ko se ti sekvence kot v HD posnet film stalno
predvajajo v glavi
po katerem
rabiš kar nekaj časa da se skonsolidiraš
da o dogodkih
skoz razmišljaš, malokrat spregovoriš,
sem vesela,
da sem se nekoč navadla tistega marketinškega nasmeška (I smile and act like
nothing is wrong...it’s called putting shit aside and acting strong)
ko se ti v
glavi vklopi: preračunavam...
sem vesela,
da je naš življenjski moto: Bomo že.
ko že misliš da je konec...pa pride udarec še iz neba
ko se
sprašujem al je to usoda ali zgolj niz naključij tega življenja?
Oči: Sem reku ne! Tukaj je cesta in avtomobili, in ne boš
šla sama. Roko mi dej!
Malo dete: SAMA!
Oči: Ne boš šla sama. Ne bit tko trmasta kot oči. Dva tko
trmasta skupi ni dobr...
Thank you, girl; thank you, girl
I'll love you till the end of the world...
Na njegov prvi koncert plezala čez zid v Križankah, za oba naslednja kupila karto...s svojimi besedili mi vse pogosteje spet postavi stvari na pravo mesto.
Zapis Tine me je spomnilo na eno "anekdoto" izpred kakšnega
tedna:
Pridem v službo v oblekici (in črtasti majici spodaj), ki me
je v trgovini zamamila, sem jo probala in celo kupila.
Ker ponavadi
nosim hlače, je bila to cela jutranja senzacija :? Potem
vneto razlagam, kako so imeli eno še boljšo... tako črno, s črtami spodaj ( res sem
pela hvalnico tej oblekici). Oblekica
stil »Audrey Hepburn« little black dress, in še preden sem jo probala se v glavi
videla tole sliko.
Probam..
Ja Sraka zakaj pa nisi še tiste kupila?
Ker je pogled v ogledalo pokazal popolnoma drugačno sliko:/
Že znana dejstva so me privedla do tega da sem, iz za ta
zapis nepomembnih razlogov, vključena v eno podporno skupino oz. support group.
Ker gre za mednarodno, a če pogledamo geografsko,
večinoma ameriško populacijo, si pišemo v angleščini. Večinoma
berem, izvem marsikaj zanimivega, marsikaj se mi razjasni, včasih tudi kaj
napišem. Skupina, ki združuje družine, prijatelje
in vse ki delijo dejstvo, da nekomu v bližini manjka +/- 4.2 kB DNA ravno na napačnem mestu. Dejstvo je, da vsakmu nekaj kB
manjka, al pa so nekje drugje kot bi morale biti. Samo večini v populacij manjka nekaj, brez česa se da shajat. Recimo
kratkovidnost. Ni problema, očala in stvar je rešena.
Sraka, cut to the chase!
Jaz, ptič z diplomo iz bioloških znanosti, zgodovino gledanja NG,
Animal planet, relativno dobrim spominom... Se nekako nikakor (pa če prav
znana po svoji liberalnosti in "live and let live" razmišljanju) ne morem sprijaznit z
naslednjimi izjavami:
The way God brought him to the world.
We are blessed with the way God made him!
OK, tud če ne
napišem niti ene besede o evoluciji od bakterije, amebe, ribe do človeka,
osnovami reprodukcije in vsemi temu podobnimi temami.
Ampak če napišem dve dejstvi:
Vsako sem rojevala več kot pol ure, in se pošteno
spomnim, da sem ju sama (seveda s pomočjo ekipe
porodnišnice in moža) spravila na svet!
Za obe točno vem, kdaj in kako sta bili spočeti ...and believe me.
It was not a threesome!
Čisto druga stvar je seveda, če govorimo o tem, kaj ti
pomaga, da to dejstvo sprejmeš. Eni si pomagajo s psihiatri, drugi z vero,
tretji z maratonskimi teki, četrtim pomaga samo čas...Whatever helps you!
Ko je praznik...slabo vreme...otroci potrpežljivi. Ko se cel
dan valjamo po postelji, kavču...vmes ujamemo trikrat po 20 minut ne-dežja...ko se učimo
skakati po lužah, voda se posuši, pralni stroj tudi mamo.
Ko je vse kar imam za mislit to, kaj bomo jedli, pili. Ko prvi dan skuham kosilo v pol ure, za večerjo palačinke od
tašče. Vmes preberem eno knjigo. Ko od 6h spim skupaj s taveliko...ki se stiska
k meni k klop.
Ko se scenarij ponovi drugi dan s spremembo, da nekaj
animacij odvzame ŽivŽav. Da smo že v petek predvidevali en velik lenoritis,
in pri tašči na dom naročili pohanga piščanca, že skuhan krompir (sem samo še
stenstala), že opran motovilec, pirhe za v solato... že narejen rižev narastek.
Taje bil za večerjo.
Berem že drugo knjigo. No, če štejem še otroške knjige je številka večja...
If I sum up: res trpim :)...in
ne, ne zamenjam za nič na svetu
Ooohooo, you're a Miracle Worker
Ooohoo, you're a surgeon of love Ooohooo, can't wait to fix me up.
And I promise I'll be back again, if you work your miracles on me.
Kar nekaj pove o meni to, da z dvodnevnim obiskom PeKLa srečam kar nekaj prijateljic »brothers in arms«. Enako je z obiskom Soče, kjer imamo že družinsko inventarno številko. In da se z njimi v pol ure pogovorim dosti bolj iskreno, kot z nekom ki ga vidim vsak dan. Seveda so tudi teme drugačne. Dopoldnevi minevajo tako hitro, da bi šla kdaj tja popoldan sama…na kavico, pogovor, objem… na skupinsko potočeno solzo.
Sem v dveh dneh dobila tak »reallity check«, kaj bi lahko bilo če… če nebi šli na operacijo. Če se nebi (že trkam, in upam da bo šlo tako tudi naprej) sicer z zelo radikalnim rezom znebili tega hudiča (kot ga je poimenovala Katja). Hudiču je ime epilepsija. Se mi zdi, da sem takrat dosti lažje to prenašala, kot pa zdaj prenašam gledati to kako drugi trpijo ob tem. Res me je čista groza (in me hkrati ima, da bi vsakič posebej objela tega malega fanta-še dobro da moja mala čisto spontano naredi to namesto mene ), ko vidim… eh ...samo to lahko rečem: RESPECT do mam in majhnih cefizljev, ki jih je to doletelo!
Čeprav še zmeraj trzam in se živciram ob vsakem čudnem obnašanju, sem strašansko vesela in srečna:
Da nam gre tako dobro.
Da mi reče:Pila soka po slamici! Hvala lepa mami. Mami avtobus tam! Jedla sirčka s kravico.
Da hodi, teče, gre sama na ta lahek tobogan v Tivoliju…
Malo bolj sicer norim ko jo moram loviti po vseh hodnikih, cestah.
Ko se vključi njena semipermeabilna membrana na ušesih in mene sploh noče slišat. Medtem seveda, ko očija sliši v prvo in seveda naredi takoj vse kar ji reče.
Da smo vsi do nje »overprotective«, in z njo tečemo in gledamo, da slučajno ne bo preveč padla (čeprav pada ko fuzbaler in si nikoli nič pretresljivega ne naredi), da ji pošteno pomagamo ob plezanju na ta težke tobogane…delamo vse živo…ampak kar je najbolj pomembno:
Je že skoraj 10 mesecev brez napadov, otroku ni treba preživeti skoraj vsega časa v 4 nadstropju PeKla, ni zadeta od vseh zdravil (ker smo tahude že nehali jemati :)), da…ah mnogo stvari...predvsem ni oropana otroštva
