Happy heart

...patients with higher levels of positive affect,
 which reflects a pleasurable response to the environment and typically includes feelings of happiness, joy, excitement, 
 contentment and enthusiasm,  
had a 
 42% lower risk  
of all-cause mortality...

 

 vir: http://www.theheart.org/article/1582941.do

 

No one else in sight

V mladosti sem do 24 leta delila sobo s sestro.  Mi študentje iz Ljubljane smo seveda  prikrajšani za pomembno življensko izkušnjo ki jo imajo, recimo tisti s Prekmurja. Stran od familije...al u študentu, al  v najemniškem stanovanju...sam! No al pa z cimro/cimrami.
Takoj ko sva imela oba službo sva začela živet skupaj...kar je blo takrat fenomenalno (še zmeraj je, da ne bo pomote:) ), kar pa vseeno ne izbriše dejstva da nikoli nisem živela sama.
Pa tud takrat nisem hotela bit sama!  Če se je že kaj takega zgodilo je vedno kakšna prjatlca prišla, al pa sem šla jaz kam na kavo itd.

Ker je življenje tako narejeno, da moraš imeti vsega po malem, meni očitno kronično primanjkuje tega.
Da sem sama.
Doma.

Pa mi je ena enkrat rekla: pa pejt u toplice, al pa kakšen welness bogsigavedi kam...tko sama zase!
 Pa kaj ti je!
 Da bom jaz prostovoljno sama v nekem hotelu, kjer je moje življenje zoožano na sobo s premajhnim TV, balkonom velikosti našega sekreta, pa mogoče  parkom z dvema klopcama!
 Skegla se mi ! Ne!

Hočem bit sama doma!
 Tko... nekih 24h bi blo čist dovolj za prvo silo.
Doma pomeni naša kuhinja,  naš kauč, naš računalnik, naša...moja nepospravljena posoda če se mi tako zazdi!

Al zna bit da to sploh nima veze s tem kako je bilo YY let nazaj, ampak je to samo ena normalna želja vsake  mame, ki ne pelje svojih otrok v petek babici in jih pride v nedeljo iskat?

Well there's nothing to lose
And there's nothing to prove
And I'm dancing with myself

Obvezna oprema

 Nahrbtnik pripravljen, copati notri, trije učbeniki in še nekaj "malenkosti".

Jutri peljemo našo prvošolko na torto...najprej seveda v šolo:)